Obdobje e-glasovanja za Malo Veroniko 2017: 29. 3. 2017 od 8. ure — 26. 4. 2017 do 15. ure

Seznam vseh pesmi Mala Veronika 2017

Podmnožica življenja je sreča - Jana Frank 

Avtorica: Jana Frank
Šola: Gimnazija Ilirska Bistrica

Včasih sem bil umetnik.
Zdaj sem le ena mojih slik.

Včasih sem hrepenel po nekaj več.
Do zaključka, do lepega konca.
Moje slike so odražale moje notranje občutke,
ampak vedno sem uporabljal le grde barve,
le barve, ki jih v mavrici ne zaslediš.
Le barve neba ob najtemnejšem delu dneva.
Zdaj sem le ena mojih slik.

Temne barve se prepletajo po mojem telesu
in ne vidim bele, ne vidim luči.
Zdaj sem le ena mojih slik.

Tiste, o katerih so govorili,
da so moje največje mojstrovine,
sem zažgal.
Še vedno so tu, vendar zame
ne obstajajo.
Zdaj sem le ena mojih mojstrovin.

Čas je, da prižgem vžigalico.

 

Avtorica: Veronika Marc
Šola: Šolski center Nova Gorica, Elektrotehniška in računalniška šola
Mentorica: Bojana Modrijančič Reščič

“Slišim jih”

ponavlja starka za stojnico,

medtem ko mi ponuja jagode

-                       v mozaičnem telesu se

            počasi začne premikati srce,

            njegova že zbledela brazgotina

            izlije izpopolnjeni okus vode in

            v osami pokliče sestrice na pomoč -

še pred zavedanjem šepamo nekje

po tujih mislih. Po hrbtu nas boža roka

brez prstov, ker so ti že zdavnaj stekli

v razpoko prastarega argoja.

Ponovno mi jeclja pred svojo

stojnico,

medtem ko mi ponuja jagode

            - navezana je, zato jo

            vsak dan želimo raztrgati,

            ji izpuliti travme ter jih

            zabrisati tja, kjer stoji

            na poti, kjer stoji preteklih

            nekaj let -

kmalu ostane le še

            vdih

in posrka se

še ta

nemoralnost,

ki je prej najmočnejša stala:

              zaželi si me zabrisati,

              zaželi si nas izbrisati.

                                                                 Kje so meje?

                                                                 Kje so saje?

Razbitemu mi šumi

petje albatrosev.                                                                             

                                                                                       (slišim jih)

 

Avtor: Žiga Hren
Šola: Prva gimnazija Maribor

Avtor je pesem tudi oblikoval (carmen figuratum). Ta oblika se je izgubila pri prenosu na splet. Tukaj je dokument v prvotni obliki.

Ljudje lune
Plavajoče kretnje
Neznane kresnice
Ustnice od čopiča prepojene
Svetle so njih dlani
Lune ljudi
In blage kresnice
Njih srce zbegano
Lovi.

 

Avtorica: Tisa Križnič
Šola: Gimnazija Tolmin

Hrup je odlično ozadje,
ko sediš v predragi restavraciji
in opazuješ dež,
nekako bolj povezan z lužami
(ki so v tvojih čevljih)
kakor z bontonom

In še ko na cesti
pustiš avtobusu prosto pot
(zdaj razbremenjeno tvoje teže)
in stojiš na postaji,
razmišljujoč o dežju
in o poeziji

In še ko stojiš pred vrati in jo čakaš,
(trkaš, pozabiš da imaš ključe)
se oklepaš bojazni, da ne bo prišla,
in prisluškuješ tišini
izpranega neba,
takrat veš

Da
hrup je odlično ozadje.

 

Avtorica: Urša Majcen
Šola: Gimnazija Ledina

Narišeš mi luč med obrvi, ki je ne upihnem...
In vprašaš, zakaj stojim na pečini plamena.
Korozija poljubnih besed, ki ti drhtijo v venah, so sen za moja stopala,
ki so tako lahka, da lebdi sonce okoli očeta v otroški bajki.
Zaprem knjigo.
Predigra za takšne, kot je on zgoraj.
Odpreš okno, da se razleže smeh skozi ogleno travo nad lupino tvojih zažganih misli.
In slišiš moj smeh.
Zapreš oči, ker veš, da že gorim.

 

Avtorica: Maja Strmčnik
Šola: Gimnazija Velenje
Mentorica: dr. Sonja Hudej, prof.

Lahko bi pisala
pa ne morem
ne s to roko
ne morem
ne gre
ne dosežem globine
ne ujamem srca.

Preblizu je
zato ne vidim
ne vidim v notranjost
v blaznost misli
smisel besed.

Ne slišim
naj bo tišje
naj šepeta
naj utihne
krik neba.

 

Avtorica: Mira Lavtar
Šola: Biotehniški center Naklo

Skozi lino vidi- snop svetlobe.
Žalostno gledajo mu oči.
V srcu nedolžnem vse grenkobe,
v rani zori tiho ječi.

V mislih težkih zmoti grobi ga ječar;
,,Zora je!'' nesramno zarenči.
Zvleče ven iz ječe ga- ni mu mar,
in óni ve pri sebi: ,,Zadnja ura bije mi.''

Po ulici ga zvlečejo,
tam pljuvajo ga vsi.
Kamenje, besede grde mečejo,
a slednje stokrat bolj boli.

Ravbar zanko že zategnil je,
in stol pod njo podstavil.
V kamnitem srcu smeje se,
saj davno je čustva zanemaril.
A obsojenec obraza ne skrije.
Adrenalin mu v srce požene.
Krvnika na tla sedaj zbije,
proti mestnim vratom že krene.

Iz mesteca uspešno zbeži,
naseli nekje se ob vodi,
in še danes, če umrl že ni,
živi obsojenec naš na svobodi.

 

Avtor: Izak Ban
Šola: Konservatorij za glasbo in balet Ljubljana

Vsak dan se zbudim ob 6-ih,
naličim se z dragim makeupom,
ker me je strah konkurence
med vsemi poceni lutkami.
Zajtrkujem mamine solze
in očetovo kri, denarja nimamo.
Minica, push up modrc, pete
in temno rdeča šminka.
Vse samo zato, da bom lepa
in da me pobere moški
v poznih 40 ali 50, vseeno.
2 uri v zatohlem motelu, zaslužim.

 

Avtorica: Ana Zemljič
Šola: Gimnazija Ormož

Sprašujem se, le kaj je to življenje.
Je upanje, je moč, je hrepenenje?
Je žarek, ki ga nosi vsak v sebi?
Je luč, ki hodi vedno ob tebi?

In kaj je sreča?
Občutek, slika, misel?
Ali sploh obstaja?
Ne vem.

Razmišljam.
Vidim pot, težko, kamnito.
Velikokrat hudobno.
Včasih malo manj turobno.

Vidim mavrico.
Pa polje in vodé.
Pravljica?
Kdo ve.

Ah, spet vidim vse črnó.
Le kaj je to?
Moč? Obup?
Brezup.

Si belim glavo, gledam v noč. Kje je upanje kot nekoč?
Kje je mala deklica,
ki tako rada v svet je šla?

Spet razmišljam.
Vidim luč in temo.
Tudi tisto, kar je vmes,
ni kar tako.

Pridem do spoznanja.
Je dobro, je slabo,
je težko in je lahko.
Življenje. To je to.

 

Avtorica: Anja Obrekar
Šola: Šolski center Novo mesto – Srednja gradbena, lesarska in vzgojiteljska šola, predšolska vzgoja
Mentorica: Marija Nemanič, prof.

Nedeljskega jutra, ko je že sonce vstalo,
vse firenško meščanstvo na trgu se je zbralo.
Tam cvetje prodajalo je dekle zalo,
krog nje mladeničev bilo ni nikoli malo.

Pristopi do nje zlatolasi Silas, jo po imenu vpraša,
ni mu enakega, nihče ga v ničemer ne prekaša.
“Minerva”, mu dekle naposled odgovori,
da vzplamenela je ljubezen, so videli vsi.

Kamor koli sta okrog hodila,
njuna ljubezen je vse vzradostila.
Pred Bogom obljubila sta si ljubezen večno,
a življenje njuno ni bilo dolgo več srečno.

V mesto prišla je smrt v črnino zavita,
nje prehojena pot bila je s trpljenjem prekrita.
Mnogotera življenja je kuga ugašala,
solze vdov v vetru prenašala.

Brž pobegnil je par iz ljubega mesta,
do hribov vodila ju ozka je cesta.
Na poti srečala sta ducat strašnih mož,
njih obleke bile so iz volne in kož.

Bili so to razbojniki, iskalci premoženja,
če niso dobili ga, so vzeli življenja.
Silas namenil se jim je zoperstaviti,
pognal se je v boj, nihče ga ni mogel ustaviti.

A zvezde mu niso namenile zmage, postal je žrtev,
s konico noža v srcu, zgrudil se je mrtev.
Minerva bridko je jokala, bila je potrta,
duša in srce bila sta na tisočere črepinje strta.

Sklenila ga je v njemu ljubih Firencah pokopati,
in tam kljub kugi z njim ostati.
Telesa njenega polastila se je bolezen,
a v njej živela neminljiva je ljubezen.

Misleč na večno združitev na onem svetu,
življenje usahnilo je v zalem dekletu.
Ostali so le spomini, ki so upanje vlivali,
in opomin, da na usodo ne bomo nikdar vplivali.

 

Avtorica: Valentina Turk
Šola: Gimnazija, elektro in pomorska šola Piran – Gimnazija Piran
Mentorica: Lilijana Gustinčič Furlan

***
Tam nekje na južni strani mesta,
tam, kjer se sekata Horvatova in Kazinska,
tam, kjer je nekoč stala tisa
in kjer je star, z bršljanom obrasel zid zakrival vrata parka.
Neopazno se je prelival v stavbo,
ki je zapirala dostop do ulice.
Nikoli nisem vedela,
čemu je namenjena ta stavba.
Ni imela fasade, le en grafit,
napisan čez vso površino opeke.
Pod tem grafitom sva se spoznala.
Ne vem, kako sva sploh prišla tja.
Toda bila sva tam.
Pribita na steno
s porisano kožo
in verzi, vtisnjenimi v nek pozabljeni čas.
Postala sva instalaciji ulice.
Lastila sva si pesmi in zgodbe
in tisto ulico in zgradbo
in pravzaprav ves svet.

Čez nekaj let sem se vrnila.
Stavbe z grafitom ni več.
Porušili so jo in zgradili novo.
Iz iste opeke.
Vem, ker sem našla košček grafita v njeni steni.
Takšen je kot jaz.
Zbledel, le obris umetnosti.
S prsti polzim preko obrabljenih črt
in šepetam vrstice, ki sva jih pozabila.
Nimajo smisla,
tako kot ne prazna opeka pred mano.
Tudi nevidni grafit, skrit pod opeko,
skozi katero vidijo le moje oči,
nima smisla.

Ne vem, ali bi zdaj še vedno našla tisto ulico in stavbo z grafitom.

 

Avtorica: Lara Šalamun
Šola: II. gimnazija Maribor

Ti je všeč moja obleka?
Škrlatno rdeča, kot tvoja najljubša barva.
Kupila sem jo samo zate.
Sedaj jo nosim
in pritegnem veliko pogledov
A očitno ne tvojega.

So ti všeč moje ustnice?
Škrlatno rdeča, tvoja najljubša barva.
Nadenem si jo samo zate.
Veliko deklet ljubosumno zavzdihne,
A meni je vseeno.
Razen, ko opazim tvoj prazen pogled.

Ti je všeč moje srce?
Škrlatno rdeče, tvoje najljubše barve.
Raztrgala sem ga samo zate.
Ga nato poskusila sestaviti .
A uboga stvarca, no, saj veš, kako pravijo.
Kar je enkrat storjeno, je storjeno.

Ti je všeč ta bolečina?
Tihi kriki nasmehov in besed.
Hrepenijo po tvojem dotiku.
Mogoče ti je všeč kri, ki priteče,
ko ležim na tleh svoje sterilne kopalnice.
Škrlatno rdeča je, kot tvoja najljubša barva.

 

Avtorica: Ema Lavrič
Šola: Srednja šola za oblikovanje in fotografijo Ljubljana, umetniška gimnazija
Mentorica: Mateja Cvelbar

Sem ruševina,
ki jo prerašča mah.
Sem razbitina,
na katero se nalaga prah.
Neskončna praznina,
v kateri odmeva glas.
Neskončna tišina,
v kateri se je ustavil čas.

Sem sivo telo,
v katero mraz se je ujel.
Sem staro drevo,
kateremu o žalosti si pel.
Grenko slovo,
ki srce zopet vname.
Temno nebo,
ki strto srce prevzame.

Sem zločin,
delček tvojih sanj.
Sem spomin
strogo varovan.
Pesem violin,
ki objema tihe krike.
Rima bolečin,
ki kliče nežne dotike.

Sem trpljenje,
ki te spravlja na kolena.
Sem življenje,
breme za tvoja ramena.
Si potrpljenje
kljub neštetim ranam.
Si hrepenenje
kljub požrešnim vranam.

 

Avtorica: Anja Eržen
Šola: Srednja medijska in grafična šola Ljubljana

Plapola le v burji,
ki podira ravnotežje.

Pa še ona se obrača …
Po vetru, seveda.

 

Avtor: Aljaž Primožič
Šola: Gimnazija Celje-Center
Mentorja: Jasmina Temnik Kerš, Kristian Koželj

Ko iznad oblakov se sonce prikaže,
ko srečo mi nosiš v svojih dlaneh,
na ustnicah meni ljubezen se riše,
saj vem, da edina sem v tvojih očeh.

Ko dež mi z lic vse veselje izpere
in solze so grenke kot nesladkan čaj,
me tvoja ljubezen potegne iz bede,
zaklenem v srce te, ne dam te nazaj.

Ko sneg zablešči se na polju in drevju,
kristalna belina slepi mi pogled,
zatisnem oči in prikličem v njih tebe,
da s svojim poljubom polepšaš mi svet.

Ko luna in zvezde bleščijo se v temi,
ko plešejo najlepši pravljični ples,
takrat se zavem, da za naju ni meje,
odpleševa z njimi vse gor do nebes.

Ko zjutraj zbudim se, ko ti si ob meni,
ko moje telo je objeto s teboj,
začutim dve srci, ki bijeta skupaj,
poljubiš me, šepneš: »Za vedno bom tvoj!«

 

Avtorica: Špela Hribljan
Šola: Živilska šola, BIC Ljubljana
Mentorica: Maja Štekovič

Bila je jasna, mirna noč,
na moje duri potrkal je berač rekoč:
»Večer gospod notar, večer!
Vam lahko bi malo časa vzel,
da popišem kar imam,
svoje imetje drugim dam.«

Sem vzel črnilo, knjigo in pero,
naj vsaj v tem mu ustrežem, za slovo,
četudi nima kaj, da bi dal,
sem sam pri sebi si dejal.


… prva misel …
Le kaj lahko berač popiše, ko pa nima kje živet?
»… Imam pod milim nebom travnike, otoke, hribe, kar cel svet!«

… druga misel …
Le kaj lahko berač popiše, ko pa ga vsi prezirajo kot smet?
»… Preziram vsakogar, ki trdi, da ni vredno tako živet.«

… tretja misel …
Le kaj lahko berač popiše, ko pa vselej je na tleh?
»… Vselej moč znova vstati, se vsakokrat pokesati, ko napravim greh.«

… četrta misel …
Le kaj lahko berač popiše, ko pa preveva ga uboštvo brez uteh?
»… Prevevajo čiste misli, svoboda, ne jok temveč smeh,
ker prebite pare nimam, mi nihče ne more nič odvzet.«

… peta misel …
Le kaj lahko berač popiše, ko pa premore le zvezde štet?
»… Premorem potrpljenje, začeti znova, ko se zmotim, spet in spet,
Vem! neke noči še sam, mednje bom prištet …«


Zdaj v večnem snu pestuje ga hrastovo drevo,
Bog varuje zlega, naj počije mu oko.

Slednjič v siju temne zarje
grob poljubi beli cvet,
glej, slepi je spregledal;
Le on, resnično, je znal živet …

 

Avtorica: Lucija Babij
Šola: Gimnazija Bežigrad

V parku sedim
in v nebo strmim.
Čakam …

Veter zapiha,
razpoloženje zaniha.
Čakam …

Pogled levo, pogled desno.
Vsi se držijo preveč resno.
Jaz pa še vedno čakam …

»Dež bo!« zaslišim krik.
Gospa za mano odpira dežnik.
Pogledam v nebo,
ohladilo se je zelo.
V oko mi dežna kaplja prileti
in ta drobna stvar me razvedri.

 

Avtorica: Barbara Polc
Šola: Srednja šola za oblikovanje Maribor
Mentorica: Darinka Meško-Obreht

Začetek vedno je težak,
je kot zajahati oblak:
ne veš s čim, ne veš kako,
a vendar vleče te zelo.

Vsak začetek je težak,
kot na širnem polju mak,
hkrati lep in cvetoč,
a vseeno črn, ko pade noč.

Vsak začetek pa je razburljiv,
saj boš nekaj novega odkril.
Nikoli se ga ne sramuj,
nikoli nad njim ne obupuj,
saj je začetek tista stvar,
ki vsemu da poseben čar.

 

Avtor: Gašper Lenart
Šola: Elektro in računalniška šola Velenje
Mentorica: Lidija Šuster

Ali ste že videli klopotce
ki bi ležali vsepovprek
iz čistega zadovoljstva nad tvojo jezo
a vseeno so klopotci
ali ste že slišali les
ki bi vpil ker ostala drevesa
verjamejo v nekaj kar ni
a vseeno so drevesa
ko ste zagledali steklene črepinje
ali bi barvale svojo hišo
in si pri tem pulile lase
le opotekale bi se okoli
in zamišljale konča naj se
               konča naj se
               konča naj se moje življenje
svet kamnitih dupel
žive histerije nad katerimi bdijo
sove z meketajočimi očmi
zakaj bi one sužnjile druge sove
ali sprožale propagando medijev
ali ste že sprevideli
ali ste že sprevideli kako lahkotno je življenje obokov
če le odidejo na banko
napolnjeno s praznimi možgani podobokov
kakor je svet med ljudmi
               med ljudmi
               med ljudmi
nedoumljivi so stvori v svoji trdoživosti
neresnični v svoji dvoličnosti
nepremagljivi v sprenevedanju
ne zbudijo se
ne spregledajo
sprani v večnosti
in čez vse to napravim križ

 

Avtor: Miha Sever
Šola: Škofijska klasična gimnazija

Ljudje smo naivni strokovnjaki,
pravi genialci, a v bistvu le bedaki.

Punca dve pesmi o veselju napiše,
poleg pa še lep nasmeh nariše.

Potem pa goro depresivnih žalostink
in vi že odštevate ji do smrti: … stotink.

Pa od kod vam ideja,
da za punco je črna odeja?!

Ona sploh noče umreti.
Ne, ona hoče živeti!

Le zato, ker žalostno piše
in z rezilom po koži riše,

še ne pomeni, da obupuje.
Ne, le s sabo bitko bojuje.

In to bitko na koncu dobi!
A za to niste zaslužni vi.

Punca piše le o svojih strahovih,
ki so doma v preteklosti gradovih.

Namreč, pozabili ste,
da veseli pesmi sta dve.

 

Avtorica: Anika Černigoj
Šola: Srednja šola Veno Pilon Ajdovščina, Predšolska vzgoja
Mentorica: Brigita Slejko, prof.

Jeklena drevesa
vsrkavajo deročo kri.
Prosojne roke,
ki vlečejo žile navzgor.

Pradavni spor,
svet razkolje bela ločnica.
Mi. Ono.
Vse. Nič.

Žile niso korenine
in kri je več kot rosa.

Pravica. Imeti – smeti.

Jeklena drevesa
vsrkavajo studence krvi.
Prosojne roke jo trgajo navzgor.

Dokler je.
Dokler smo –

krog ni več krog

Kri ne čuti,
svet ne ve,
zeleno ne čuti.

Sme biti le izvir
neusahljivi žeji.
Zeleno ne ve,
če svet ne ve.

Mi vemo.

Žile niso korenine
in kri je več kot rosa.

Zeleno ne ve,
mi pa vemo.

Zeleno ve, zakaj je,
mi ne vemo.

 

Avtor: Gašper Tonin
Šola: Gimnazija in srednja šola Rudolfa Maistra Kamnik

Tako enostaven, a tako vprašljiv … Pomemben, a hkrati pogubljiv … Sivi dnevi in bolečine. Nekdo pravi, da s časom to izgine. Ura na steni, vsakdanji problemi. Svet v glavi, vse ponavlja se iz dneva v dan. Utrujen sem …, hočem stran. Polomljen …, bolečina. Strah in negotovost najboljša sta soseda, a v meni prevlada zmeda. Ljudje smo paraziti, med seboj se hočemo pobiti … Pohlep in plitkost kradeta razum, zakaj izgubila sta se pravica in pogum ? Sprašujem se zakaj, a nima smisla, ker ne najdem bistva. Čemu veselje in rajanje, če vse skupaj je le nezavedno ugajanje … Nekdo krade nam želje in misli zavaja …, le kdo? Zastavljena vprašanja, brez pomena svet. Slepi ljudje – material postal sveta je vladar. Morda napačne imam misli, a govorim le to, kar po glavi roji mi kot vihar, ki zada gromozanski udar in pusti me v negotovosti. Je še kdo tukaj, boljši svet? Kako naj vem, »hvaležen«, da to prikriva mi sistem.
In če čas je denar, potem sem . revež.
.
.
Jaz


Žan Režek

 

Avtor: Žan Režek
Šola: Srednja šola Črnomelj
Mentorica: mag. Anita Starašinič

Primerjal si me z neskončnim morjem,
a sem bila samo nepomemben val.
Primerjal si me s svetlim soncem,
a sem bila samo majhen žarek.
Primerjal si me z neprimerljivo lepoto neba,
a sem bila samo nedolžen odsev same sebe.
Primerjal si me z zmagovito sliko,
a sem bila kot umetnik brez čopiča.
Primerjal si me s svetlobo večnega dne,
a sem ostala na nivoju noči brez zvezd.
Primerjal si me,
pa sem v boju vedno izgubila.

 

Avtorica: Ksenija Štiglic
Šola: Srednja zdravstvena šola Celje
Mentorica: Irena Uranjek, prof.

Hamburger.
Bom pekel!
Na žaru.
Dodal bom paradižnik
pinki dresing
solato bom stresel
mogoče očetu nesel?
Testo bom zmesu
na sončni dan pico naredu.
Diši.
Smrdi.
Žge se.
Ne vidim.
112 gasilci hitijo
oblaki na nebu.
Sonce.
Zmeden sem.

 

Avtorica: Nicolle Taveras Garcia
Šola: Srednja šola za farmacijo, kozmetiko in zdravstvo Ljubljana
Mentorica: Petra Vončina

Moje misli bežijo
v krop, vrtim se,
ni izhoda, padel sem,

lovim jih
s svinčnikom in z zvezkom,
lovim jih,
dokler nekdo ne povleče vrvice
in ne ožame vsega, kar je ostalo od mene,

prebudim se v košu
z grenkim okusom v ustih.

 

Avtor: Natan Vovk
Šola: Gimnazija Kranj
Mentorica: Bernarda Lenaršič, prof.

Avtor je pesem tudi oblikoval (carmen figuratum). Ta oblika se je izgubila pri prenosu na splet. Tukaj je dokument v prvotni obliki.

Pod soncem svobodnim
ter bosih je nog
vsa tiha in krhka
strmela okrog.

Nje dolgi pogledi,
nje kriki srca
so mirno drseli,
tonili do dna.

Ko sonce zagleda,
igra ji nasmeh
in rišejo žarki
ji krono v laseh.

In to hrepenenje,
ki se ne konča …
Raztrga ji misli,
kriči do neba.

Svobodno ji sonce
blešči se v očeh,
zasliši se tiho
oddaljeni smeh.

Želi si do zvezde,
želi si do tja,
kjer sonce ne vidi
več njenih solzá.

Počasi se utaplja
v morju besed,
nje misli se tiho
spreminjajo v led.

Počasi in nežno
v meglico odhaja,
glej, sonce svobodno
za vedno zahaja.

 

Avtorica: Polona Rodič
Šola: Gimnazija Želimlje
Mentorica: Jana Poljšak, prof.

Ti si bil beden kliše,
ko so bile rože v laseh
še metafora steze
krvavega stekla.

Jaz odtrgana s
polja plamenov,
v nenehnem iskanju vrhunca v spiralah,
lukenj v tvojih moralah.

Kartonasti Jezus solze si vliva
na najina bleda trupla
v praznini bazena, kjer rože cvete
in druga telesa drhte.

 

Avtorica: Tara Caruso Bizjak
Šola: Gimnazija Jurija Vege Idrija
Mentorica: Maja Justin Jerman

Veter
božam
njene
bele lase
bele ptice
vonj pomladi
bele marjetice

Pogledam v njene oči
pod zaprtimi vekami
so modre kot ocean

Belina marjetic
v njenih laseh
in moja rana
ptice odletijo
na klopi
sedim
sam

 

Avtor: Danijel Kusić
Šola: Ekonomska šola Celje
Mentorica: Helena Muha, profesorica slovenščine

Avtor je pesem tudi oblikoval (carmen figuratum). Ta oblika se je izgubila pri prenosu na splet. Tukaj je dokument v prvotni obliki.

Kot otok sredi oceana
sam,
kot luna sredi neba
sama …

Dihava isti zrak,
a živiva v vzporednih svetovih
in komu mar
za njihove širjave.

Ker te obsojam plitkih misli,
se umikaš mi s poti.
In – ne,
ne moti me.

Lažje živim v svojem svetu.
V svetu, ki se briga,
ki išče pravico,
(bolečo) resnico.
V svetu, ki je zato trd.
Celo krut.

Prav zares:
moja duša je bolj mirna tam.

Ustvarjati si lažne upe,
zamižati na obe očesi
in reči to je daleč
in nima smisla.

Ne.
To ni zame.
In če je to vse, kar mi ponujaš,
ter zraven še nasvet sprijazni se ...
Ne.
Samota mi delala bo družbo,
ko bom sama.

Kot otok sredi oceana,
kot luna sredi neba.

 

Avtorica: Karmen Bogataj
Šola: Škofijska gimnazija Vipava

Dan kot vsi drugi.
Igramo se v peskovniku brez mivke in igrač,
ker ga pač še nismo pripravljeni zapustiti.

Dan kot vsi drugi,
le da je sparina danes še posebej neznosna.
Lušči se nam koža in znoj spira prve sledove odraslosti.

Kako smo vendar že veliki.
Koliko korakov smo že odtisnili v to nevidno mivko
in koliko njih je spolzelo mimo kakor pesek v peščeni uri.

Mi smo si vse predstavljali drugače, kajne?
Mrtvo hladno smo verjeli, da nam peskovnika
nekega dne ne bodo zasedli neki drugi sanjači,
ki bodo, kot mi, verjeli, da bodo samo oni
sposobni onesposobiti čas.

Ironično, ampak vsi za njimi bodo verjeli v enako.
In vsi za nami bodo svoje kosti pustili v mivki.
Peskovnik bo naš in njihov krematorij sanj
in naš in njihov prah se bo pomešal z zrakom,
ki ga dihamo,
in vsak izdih bo manj naš
in vsak pepel bo manj njihov.

In vse samo zato,
ker ga nihče od nas pač še ni bil pripravljen zapustiti.

 

Avtorica: Amadeja Kangler
Šola: Srednja šola Slovenska Bistrica, gimnazija
Mentorica: Maja Kodrič Crnjakovič

Ata moj, kako mi je žal,
da poznala se nisva.
Umrl že dolgo si nazaj.
Ti videl si me, a jaz sem le spal.
Ata moj, kako mi je žal.

V jesenskem listju grob tvoj sveti mi,
zlovešče me vabi,
da pridružil bi se ti.

Ti ne veš, kak bolnik sem postal,
razmišljam, kako svetnik moj bi postal,
s svojo trmo bi me učil,
s svojim vedenjem ljubezni naučil.

Ata moj, kako mi je žal,
da umrl si.
V srcu si pustil mi zevati praznino.
Dragi starec, s težkim srcem se poslavljam,
bolečino osamljenosti ti dajem.
Ata moj, kako mi je žal.

 

Avtor: Lukas Mord
Šola: Srednja poklicna in strokovna šola Bežigrad – Ljubljana
Mentor: Andrej Golinar, prof. slov.

Odvrgli smo lažnivi plašč.
Stojimo tu pred parlamentom
in čakamo na snidenje.
Iščemo luknje v zakonu.
Če jih ni,
jih bomo naredili sami.
Z granitnimi kockami v preznojeni dlani,
s solzami v očeh,
a z zadovoljstvom,
ko kocka predrla bo objekt steklen.
Pa steklo se zadre ti v kožo,
bolečina je topa,
ostri so pogledi.
Ko dobiš kamen v obraz,
si že naredil svoje.
Glava trešči ob asfalt,
kri prepoji tla,
obležiš.
Zdaj si le še ena od preprog pred parlamentom.

 

Avtorica: Tina Resman
Šola: Srednja vzgojiteljska šola in gimnazija Ljubljana, umetniška gimnazija

Čustveno osiromašene podgane,
zavrženi otroci ulice.
Zatekajo se v zapuščene objekte,
pod porušene mostove,
pod povešene zidove,
iščoč topline, ki jih doma ne objame.

Družino najdejo v starih skurjencih
in zagnanih mladih dilerjih.
Pri njih se učijo skrivnosti življenja
ulice in podzemlja,
dokler jih tudi ti dokončno ne izrabijo,
duševno pohabijo,
izpraznijo za lastne sebične namene.
V Žalcu se ne žaluje,
prevara se maščuje s prevaro,
veriga trpljenja se večno nadaljuje.

Čarobno otroško brezskrbnost
se poustvarja s sladoledom raznih drog.
Vrtenje v glavi
kot pri igri na vrtiljaku –
privilegij le peščice srečnih otrok.

Igrivo pretepanje med sovrstniki,
lomljenje kosti, jezi izdihi
in obupano iskanje dotika sočloveka.
Osamljenosti uteha se prikaže
v obliki praznega živalskega seksa
in merilo človekove vrednosti
postane količina trohneče p**de.
Posameznik si pridobi,
kar ima pred očmi
brez truda ali zadovoljstva.

 

Avtor pesmi: Filip Bevc
Šola: I. gimnazija v Celju
Mentorici: Bernarda Jelen, prof., Klara Pavšer Stropnik, prof.

Sanje neskončne,
sanje strastne!
Sanje živahne.
Nikoli dolgočasne.

Živimo v sanjah.
Svet okoli nas se prebuja v pravljici.
Vendar v srcu mojem objema ni.
Ni ne krika ne pasti.
Nikogar ni.

Svet se spreminja.
Okoli mene potuje množica ljudi.
Vendar v srcu mojem prostora ni. –
Za sanje in za pravljične dni.

 

Avtor: David Volšak
Šola: Šolski center Slovenske Konjice-Zreče, Srednja poklicna in strokovna šola Zreče
Mentorica: Marjana Cenc Weiss

Vpni me v svoje žile
in zaigraj na strune mojega stiha.
Naj bom tvoja senca,
zrak, ki ga dihaš.
Vzemi me in me zažgi ‒
gorela bom v tvojih prepričanjih
do jutra, ko me boš znova pogledal.
Upajoča, da boš v mojih očeh
zagledal vse tisto,
česar nisi mogel najti
v tisočerih človeških lučkah.

Pij vino iz mojih oči,
medtem ko moje solze močijo posteljo.
Objemi me in me ne pusti več
brez tvojega diha ‒
niti minuto niti sekundo več!
Tresem se,
hlastam za zrakom,
ko te ni zraven,
moje rane dobijo raka
in zgrbim se pod žimnico
kot posteljna stenica.
Vendar me ne išči,
nehaj me iskati po svojem spominu,
po zgodovini svoje družinske veje.
Ne pusti se zastrupiti moji neposrednosti
bij mojo sovražnost z močjo
človeškega kita
sovraži me in me ljubi
vrzi me s postelje in me spet ujemi
nikoli se ne zavzemi zame
v očeh drugih
in nikoli več
me ne glej z nenatančnostjo.

Odreži me,
če boš potreboval novo ledvico
uniči me
če boš s tem premagal levico
in nikoli nikoli več ne pozabi,
kako zveni moje ime,
ko se ljubiva pod dežnim plaščem jeseni.
Po ulicah hodijo mimoidoči
ne da bi se kdaj zares srečali
in midva se zaletiva
trčiva drug v drugega kot dva orkana
z rušilno preteklostjo
drviva po cesti, se umikava
tovornjakom in avtomobilom
se posmehujeva njihovemu hupanju
in še ko se zaletiva
v vetrobransko steklo bližnjega jeepa
nama nasmeha zamrzneta na obrazu
kot puščavski roži
minulega poletja.

Nesi me
naj moje truplo plapola
v tvojih rokah
kot tančica prezgodaj rojene neveste
in snemi mi zvezde ‒
tista zlata gnezda,
da boš na nebu naredil prostor
še zame.

 

Avtorica: Tadeja Rožman
Šola: Gimnazija Škofja Loka
Mentorica: Marija Kokalj Auguštiner

Srečen je tisti, ki slabo ne misli.
Pomaga vsem, ki potrebujejo ga,
nikjer ne najdemo si podobnega,
ki s svojo glavo lahko mirno misli.

Ko človek je žalosten, išče srečo,
da spet bo lahko zelo vesel postal,
brez slabih misli naokoli skakljal.
Ne želi si ugasniti to svečo.

Kako pa do te večne sreče priti?
Veliko jo išče z obdarovanjem,
le redko kdo pa jo najde z denarjem.

Pred njim ne bo mogoče ne zardeti.
Našla si bom svojega izbranega,
romantičnega, k meni poslanega.

 

Avtorica: Pia Pajnič
Šola: Gimnazija Jožeta Plečnika Ljubljana

Sem take vrste dekle, ki ne laže in ne lomi src.
Ne bo ti treba izbirati med tvojimi prijatelji in mano.
Ne bom te poskušala ustaviti, če boš želel na zabavo.

Ko se bova družila, ti bom postavila vprašanje:
»Si bil kdaj zaljubljen?«
in ti boš odgovoril s »Skoraj«.
Nagnila bom glavo od presenečenja.

Lahko bi jo ljubil.
Želela je ostati.
Zaradi njenih poljubov so bila tvoja kolena šibka.
Vse bi se lahko končalo drugače, če bi naredil to pa tisto.

Strmela bom v tvoje oči.
Sploh ti ne bo prišlo na misel, da te ljubim,
ko pa ti bo, se boš opravičil.

Medtem ko bom drhtela,
bom rekla: »V redu je«.
Ker vem, da sem take vrste dekle, v katero se nihče ne zaljubi.
Ostanem neopažena.
Izmuznem se.

Več mesecev sem mislila, da sem razlog za ogenj v tvojih očeh,
ampak zdaj sem spoznala, da je to le odsev ognja v mojih.

Nimam prostora, kamor bi se lahko zatekla.
Tudi s tabo tukaj nisem več doma.
Povedala ti bom: »Tudi jaz sem bila skoraj zaljubljena.«

 

Avtorica: Julijana Djordjević
Šola: Srednja šola Domžale

Ponoči, ko se voda spremeni v vino
in sladek obraz v rezilo,
jaz nisem jaz in ti nisi ti.
Odklop duš, rojstvo hudiča.
Lahko si strupena, povod – čista beda.
Pobeg, tirnice, objem,
nečutna opeklina.
Pospeši po cesti, adrenalin po žilah.
Konec ene zasvojenosti.
Grem v nove skrajnosti, nevarnosti –
Človeška bližina.

 

Avtorica: Karin Vrbek
Šola: Šolski center Celje, Srednja šola za strojništvo, mehatroniko in medije
Mentorica: Simona Črep, prof.

Gleda skozi okno in se sprašuje,
zakaj včasih svet tako je krut,
zakaj bolečina, ki jo preplavlja,
nikakor čez leta ne najde miru.

Spomini neso jo v rano otroštvo,
ko na licu nasmeh ji je vedno žarel,
a v starosti še vedno boli jo,
stiska v prsih, kot da rojeva se zlo.

Ko je bila mlada, je bežala od doma,
nikjer na tem svetu ni našla miru.
Sedaj, ko je stara, še vedno beži.
Sledi ji srce, srce iz ledu.

 

Avtorica: Tjaša Škedelj
Šola: Grm Novo mesto – center biotehnike in turizma, Kmetijska šola Grm in biotehniška gimnazija, naravovarstveni tehnik
Mentorica: Neva Vrčko, prof.

Smo utelešene duše ali le brezdušna telesa?
Grizejo me granitne misli,
medtem ko osornost postaja kompulzivna rutina.
Stran me odrivaš, utrujen sem, nočem biti ovira.

 

Avtor: Ervin Djuvelek
Šola: Gimnazija in srednja šola Kočevje
Mentorica: Nina Papež

S teboj ob Soči na žgočem soncu.
Tako žgočem kot bolečina v materinih prsih,
ko izgubi otroka.
Slišim melodijo.

Slišim melodijo,
ki prihaja iz tvojih ust.
Prijeten, nežen zvok,
ki ukrotil bi vsako zver na tem planetu.

Vem da sem tu,
a tvoja melodija me ponese v vesolje.
V vesolje lepih spominov.
V vesolje najine povezanosti.

Soča mirno teče, vse je tiho.
Samo tvoja melodija boža mojo dušo.
Boža dušo ptic, ki tiho čepijo na vejah.
In dušo rib, ki mirno plavajo v Soči.
Vse je tiho.

S teboj ob Soči na žgočem soncu.
Nikoli ni bilo tako lepo.
Prisluhnem tvoji melodiji
in odpotujem v najino vesolje.
Kakor so odpotovale ptice na jug.
In kakor so se ribe prepustile toku Soče.

 

Avtorica: Nika Milharčič
Šola: Srednja gozdarska in lesarska šola Postojna
Mentorica: Zdenka Rudolf

Prvo posteljo sem spoznal,
ko pod maminim srčkom sem ležal.
Takrat sploh vedel nisem,
kaj v življenju bom postal.
Vsak nov dan je bil neznanka,
Kaj iz mene bo
Mama me je čuvala skrbno
Dokler nekega dne me ni rodila.

Takrat sem prvič videl svetlobo
in materino podobo.
Prijela me je v naročje,
jokal sem – ne zato
ker bi se bal,
ampak zato, ker sem v življenje se podal.
V postelji doma sva ležala
Z materjo, vse dokler ni prišel čas,
Da sem se osamosvojil-

Ko sem šel svojo pot,
moral sem iti po stezi grozot.
Pa vendar sem vsak dan
s svojo ljubeznijo
truden legel v noč.
V svoji postelji sem ležal
in razmišljal, kako je svet krvav.

Prišel je tudi dan,
ko je bil moj jok zaman.
A drugi so bili
žalostni na moji zadnji poti.
Moja zadnja postelja
je postal grob.
V njem se bom spočil,
ko dež bo žalost
z mojega spomenika umil.

 

Avtor: Luka Boštjančič
Šola: Srednja šola za gostinstvo in turizem v Ljubljani

Veter, lase ji piha v solzne oči,
morje pod njo postaja vse temnejše.
Upanje pa izgine, ko ona skoči.

Kot jadro njeno telo zaplapola,
hitreje in hitreje se bliža raju.
Tik pred gladino v usodo se vda.

Glasna tišina preglasi trpljenje.
Temne oblake razblini svetlo sonce.
Poslednji val pa pogasi življenje.

Na robu pečine pa ostane le ta,
le ta, ki povzročitelj te je bolečine.
Lev!

 

Avtor: Maks Drobež
Šola: ŠC Ljubljana, Gimnazija Antona Aškerca

Povej, kako je v raju,
ko zapustil si nas v mesecu maju.

Smrt te je vzela,
pustila nam solzne oči
bolečina nas je prevzela,
ker te med nami več ni.

S tabo odšlo je tudi tvoje trpljenje,
ostala mi je le slika in misel nate,
ki mi jo je podarilo najino življenje,
zelo močno sem se navezala nate.

Hočem te objeti,
kajti bil si prva misel vsakega dneva,
prihodnost, ki želela sem jo s tabo imeti,
še zdaj se mi najina pesem prepeva.

Zgradila sva zgodbo,
ki je ne bom nikoli pozabila,
kako močna je bila najina ljubezen,
šele po tvojem odhodu sem ugotovila.

A prišel je čas,
ko zaprl si še zadnjič svoje očke rjave,
nisem se mogla umiriti,
takrat iz mojih solz nastale so poplave,
ki duše mi niso znale zaceliti.

 

Avtorica: Neli Klun
Šola: ŠC Ljubljana, Srednja strojna in kemijska šola