Obdobje e-glasovanja za Malo Veroniko 2017: 29. 3. 2017 od 8. ure — 26. 4. 2017 do 15. ure

Popolna predaja

Vpni me v svoje žile
in zaigraj na strune mojega stiha.
Naj bom tvoja senca,
zrak, ki ga dihaš.
Vzemi me in me zažgi ‒
gorela bom v tvojih prepričanjih
do jutra, ko me boš znova pogledal.
Upajoča, da boš v mojih očeh
zagledal vse tisto,
česar nisi mogel najti
v tisočerih človeških lučkah.

Pij vino iz mojih oči,
medtem ko moje solze močijo posteljo.
Objemi me in me ne pusti več
brez tvojega diha ‒
niti minuto niti sekundo več!
Tresem se,
hlastam za zrakom,
ko te ni zraven,
moje rane dobijo raka
in zgrbim se pod žimnico
kot posteljna stenica.
Vendar me ne išči,
nehaj me iskati po svojem spominu,
po zgodovini svoje družinske veje.
Ne pusti se zastrupiti moji neposrednosti
bij mojo sovražnost z močjo
človeškega kita
sovraži me in me ljubi
vrzi me s postelje in me spet ujemi
nikoli se ne zavzemi zame
v očeh drugih
in nikoli več
me ne glej z nenatančnostjo.

Odreži me,
če boš potreboval novo ledvico
uniči me
če boš s tem premagal levico
in nikoli nikoli več ne pozabi,
kako zveni moje ime,
ko se ljubiva pod dežnim plaščem jeseni.
Po ulicah hodijo mimoidoči
ne da bi se kdaj zares srečali
in midva se zaletiva
trčiva drug v drugega kot dva orkana
z rušilno preteklostjo
drviva po cesti, se umikava
tovornjakom in avtomobilom
se posmehujeva njihovemu hupanju
in še ko se zaletiva
v vetrobransko steklo bližnjega jeepa
nama nasmeha zamrzneta na obrazu
kot puščavski roži
minulega poletja.

Nesi me
naj moje truplo plapola
v tvojih rokah
kot tančica prezgodaj rojene neveste
in snemi mi zvezde ‒
tista zlata gnezda,
da boš na nebu naredil prostor
še zame.

 

Avtorica: Tadeja Rožman
Šola: Gimnazija Škofja Loka
Mentorica: Marija Kokalj Auguštiner

35 komentarji

Prijavite se za komentiranje