Podelitev Veronikine nagrade 2014Včeraj je na Starem gradu Celje Mestna občina Celje podelila Veronikino nagrado 2014, že 18. po vrsti. Letošnja lavreatinja po izboru žirije je Petra Kolmančič.
Podeljen je bil tudi 10. Zlatnik poezije, ki ga je za svoj življenjski pesniški opus iz rok prokurista Fit medie Jožeta Volfanda prejel Tone Kuntner.
Podelitev je spremljal bogat pesniški program, kjer so med drugim nastopili Feri Lainšček z mlado kantavtorico Ditko Čepin, Glorjana Veber, Bina Štampe Žmavc ter nominiranci za Veronikino nagrado.



Utemeljitev žirije za podelitev Veronikine nagrade 2014
:

Leta 2013, in letos se trend nadaljuje, je v Sloveniji izšlo 13,1 odstotka manj knjig kot leto prej. Tudi nekaj odstotkov manj poezije. Za poglobljeno branje še vedno ogromno. Ampak dobre, boljše, najboljše poezije je, meni žirija, ravno prav.

Najboljša poezija je vseh spolov, vseh starosti (ali pa je bila vsaj med zbirkami, ki jih je žirija uvrstila v ožji izbor, kjer so bili tako prvenci kot knjige klasikov), različnih pesniških nazorov in šol, črpa iz različnih označevalnih bazenov in izhaja pri različnih založbah. Izpisuje velemesta in odprtost vzajemnih univerzumov. Predvsem pa vsaka izbrana zbirka sproti in celostno zanika relevantnost zgornjih kategorij.

Dobra slovenska poezija bralca spusti k sebi, vendar od njega pričakuje ali celo zahteva pozornost in predpisuje visok davek na svojo vrednost.

Žirija je v najožji izbor uvrstila pesniške zbirke Vesa v zgibi Anje Golob, P(l)ast za p(l)astjo Petre Kolmančič, Pričakujem pozornost Blaža Lukana, Davek na dodano vrednost Katje Perat in Ona je mesto Andraža Poliča. Veronikino nagrado je namenila zbirki P(l)ast za p(l)astjo Petre Kolmančič.

Naslovna figura zmagovalne zbirke je na videz jasna enačba. Za vsako plastjo se odpira/se skriva past. Vendar enačba ni brez preostanka. Njen preostanek je neskončnost, matematična, eksistencialna, metafizična. "Prideš lahko le do roba, do meje, / dlje te reči ne spustijo. Vabijo te, te kličejo, / a ko si dovolj blizu, da jih slišiš, / spoznaš, da v neznanem jeziku molčijo." Odpiranje plasti se dogaja pod daljnogledom in mikroskopom hkrati, iluzija približane daljave se že v naslednjem trenutku razblini v premočni povečavi mikrodelca. In ne lirski subjekt ne bralec ne moreta vedeti, v katerem od teh trenutkov se bo za trenutek pokazala žareča sredica in kdaj bosta prestopila mejo med užitkom spoznanja in bolečino vedenja.

Morda ima med petimi nominiranimi zbirkami prav izbrana najmanj konkretnih atributov aktualnega tukaj in zdaj, njen kronotop ni samo od tega zunanjega sveta. Vseeno pa po mnenju žirije subtilno izraža tesnobo sodobnega človeka.

Morda si je zastavila najbolj uzurpirano in največkrat spodletelo pesniško nalogo: izpisovanje relacij in sebstva v ljubezenskih visokih in znižanih pesmi. Edini odgovor na vprašanje, kako biti z drugim, je vprašanje, kako biti s sabo, nam na avtentičen način govori ta poezija.

Morda prav vse njene plasti celo niso povsem popolne, toda žirijo je prepričala moč, s katero po svojih notranjih brezpotjih samosvoje in historično ozaveščeno hkrati išče, kar je bilo najdeno in izgubljeno spet in spet.

Petra Vidali,
predsednica žirije

Utemeljitev v pdfpdf obliki.