2002_miklavz_komeljMiklavž Komelj za pesniško zbirko Rosa

Nominiranci:
Miklavž Komelj: Rosa
Peter Peter Semolič: Vprašanja o poti
Milan Vincetič: Balta
Uroš Zupan: Nafta
Bina Štampe - Žmavc: Poševno sonce

Člani žirije:
Urban Vovk, predsednik
Majda Hostnik
France Forstnerič

Utemeljitev ob podelitvi nagrade Veronika Miklavžu Komelju

Letošnja žirija za podelitev Veronikine nagrade najboljši pesniški zbirki leta v Sloveniji, ki je delovala v sestavi Majda Hostnik, France Forstnerič in njen predsednik Urban Vovk, se je v svojem mandatu sestala trikrat in je letošnjega nagrajenca izbirala med približno dvestopetdesetimi deli, ki so prišla v poštev za nagrado. Po prvem pregledu bogate bere pesniške produkcije v zadnjem letu je žirija izbor skrčila na okoli petdeset naslovov, med katerimi je v nadaljnji fazi selekcije izbrala pet nominirancev (Miklavž Komelj, Peter Semolič, Milan Vincetič, Uroš Zupan, Bina Štampe Žmavc). Po vnovičnem branju finalistov in tehtnem premisleku je tričlanska žirija sklenila, da letošnjo Veronikino nagrado podeli Miklavžu Komelju. Odločitev ne bi mogla biti bolj soglasna.

Miklavž Komelj je že zelo zgodaj, s svojima prvima pesniškima zbirkama Luč delfina, ki jo je objavil pri komaj osemnajstih letih, in Jantar časa, od izida katere je prav tako tudi minilo že dobre pol ducata let, izkazoval neverjetno zrelost, tako v vsebinskem kot v formalnem oziru. Za poetiko njegovih prvih dveh zbirk je bila namreč značilna formalna strogost, odlikovalo pa ga je zlasti obvladovanje klasične sonetne oblike, medtem ko so motivno-tematski horizont njegovih pesmi opredeljevali predvsem bivanjsko hrepenenjske teme in motivi ter močna simbolika čistosti, lepote, ljubezni in luči. S pesniško zbirko Rosa Komelj ostaja v območju večnih tem, saj jo zaznamujejo zlasti mistično navdahnjeno premišljevanje o smrti in filozofično iskanje resnice ter soočenje s posameznikovo usodo in bolečino, ki nikakor nimajo osrediščenega mesta izrekanja, temveč Komelj najdeva osebni pesniški izraz ravno v nenehnem iskanju, prežetem z napetostjo in naporom, v dikciji, ki je še posebej blizu pokojnemu Juretu Deteli. Od virtuozne izbrušenosti forme, ki je značilna za njegove zgodnejše pesmi, avtor Rose zavestno prehaja k svobodnejšemu prostemu verzu, ki zvečine tvori daljše pesmi, svoj pesniški izraz pa pesnik vsebinsko še dodatno zgošča v malovrstičnicah. Tudi z zbirko Rosa Miklavž Komelj ostaja tako v poetičnem kot v eksistencialnem smislu avtentičen avtor, edinstven ne samo znotraj svoje generacije, temveč v slovenski poeziji nasploh.

Celje, 27. avgust 2002

Urban Vovk, predsednik žirije za Veronikino nagrado