2003_milan_deklevaMilan Dekleva za pesniško zbirko V živi zob

Nominiranci:
Boris A. Novak: Žarenje
Milan Dekleva: V živi zob
Iztok Osojnik: Nekoč je bila Amerika
Peter Semolič: Meja
Erika Vouk: Album

Člani žirije:
Matevž Kos, predsednik
Neža Maurer
Marjana Ravnjak 

Oglejte si fotografije iz podelitve

Utemeljitev žirije za Veronikino nagrado 2003

Žirija se je soglasno odločila, da Veronikino nagrado 2003 prejme Milan Dekleva za pesniško zbirko V živi zob (Cankarjeva založba, Ljubljana 2003).

Utemeljitev:

Pred dobrimi desetimi leti je Milan Dekleva izdal knjigo pesniških izrekov, ki je imela pomenljiv naslov: Preseženi človek. Eden izmed izrekov Preseženega človeka se je glasil takole: »Na zemlji nismo doma, samo gostujemo.« Ta izrek, če mu prisluhnemo dovolj pozorno, se da razumeti skorajda programsko: kot eno izmed vodil Deklevovega pesništva v naslednjem desetletju, se pravi vse do danes. Do avtorjeve najnovejše zbirke.

Knjiga V živi zob, če ne upoštevamo poezije za mladino, je že trinajsta pesniška zbirka Milana Dekleve. Zgodba o Deklevovi poeziji pa ni samo zgodba o njegovi individualni pesniški poti, temveč po svoje govori tudi o dilemah, vozliščih, iskanjih in, ne nazadnje, ustvarjalnih rešitvah, ki so spremljale slovensko poezijo v zadnjem desetletju. In ravno o teh ustvarjalnih rešitvah govorijo, vsaka s svojo prepoznavno individualnostjo, tudi pesniške zbirke, nominirane za letošnjo Veronikino nagrado: Boris A. Novak s posrečenim spajanjem erotizma in visoke formalne dovršenosti, Iztok Osojnik z energičnimi pesmimi, zapisanimi kot v enem zamahu, Peter Semolič s pretanjeno neposrednostjo, Erika Vouk pa s prefinjeno estetiko pesniških slik iz albuma.

Ena najbolj prepoznavnih potez Deklevovega pesništva v zadnjih letih pa je posrečeno, malodane organsko prepletanje različnih ravni, tako jezikovnih kot tematskih, tako formalnih kot vsebinskih. Tudi v knjigi V živi zob srečujemo različne drže, različne naravnanosti, različne lege jezika: od visokega patosa tako imenovanih velikih vprašanj na eni strani pa do fine ironije, celo humorja, ki velikim vprašanjem daje človeško, prizemljeno mero.

»Kar šteje, je prav to, nepredstavljivo,« je rečeno v zbirki V živi zob. Govoriti o nepredstavljivem je, vsaj na prvi pogled, nemogoča naloga. A po drugi strani je za pesnika nemogoča naloga tudi to, da ne bi govoril o tem, čemur pravi nepredstavljivo. Posledica razpetosti med obema skrajnima možnostma je v moderni poeziji nemalokrat poetski kompromis. Dekleva se takšnemu kompromisarstvu izogne tako, da s svojimi pesmimi vstopa v bližino tiste miselne drže, ki ji običajno pravimo paradoks. »Daljava bolečine je prva bližina, / ki nas prešine«, je zapisal v eni izmed pesmi v knjigi V živi zob.

Milanu Deklevi ne gre za nekakšen pesniški intelektualizem. Ravno nasprotno. Njegovi verzi, tudi tisti najbolj refleksivni, so V živem zobu podloženi s prepoznavno emotivnostjo. Ta emotivnost pozna kar se le da različne obraze: naj si gre za bolečino odsotnosti ali za radost bivanja, za ljubezensko predanost ali za silo erotizma, za zvestobo pesniški govorici ali za stisko ob poimenovanju sveta in stvari.

Vse to so obrazi žive poezije. Žive poezije, ki jo prinaša pesniška zbirka V živi zob.

x x x

Obrazložitev žirije je pripravil predsednik žirije za Veronikino nagrado 2003, literarni kritik Matevž Kos.

Celje, 26. avgust 2003