2005_ivo_svetinaIvo Svetina za pesniško zbirko Lesbos

Nominiranci:
Primož Čučnik: Nova okna
Peter Semolič: Barjanski ognji
Ivo Svetina: Lesbos
Aleš Šteger: Knjiga reči
Maja Vidmar: Prisotnost

Žirija:
dr. Irena Novak Popov, predsednica
Peter Kolšek
Marjan Pungartnik

Veronikina nagrada najboljši pesniški zbirki leta 2005

Cenjeni gostje, prijatelji slovenske poezije, pesniki! Pripadla mi je častna in zahtevna naloga: predsedovati žiriji, ki odloča o letošnji Veronikini nagradi, in nastopiti pred vami - ljubitelji, strokovnjaki in ustvarjalci, ki jih upravičeno spoštujemo.

Dovolite mi, da se najprej javno v svojem imenu in v imenu celotne žirije zahvalim gospodu Jožetu Volfandu za zaupanje in prijazno tehnično podporo pri delu letošnje žirije. Zahvaljuje pa se tudi kolegoma Petru Kolšku in Marjanu Pungartniku za vseskozi spodbudne debate.

Naša naloga je bila že v načelu težavna zaradi skoraj neobvladljive količine gradiva, ki smo ga morali pregledati. V časovnem razponu od junija 2004 do junija 2005, ki ga zajema pristojnost letošnje žirije, je po nam dostopnih podatkih izšlo 386 naslovov slovenskih knjig poezije za odrasle, in četudi odštejemo kakih 15 odstotkov prevodov, izborov, ponatisov, antologij in zvočnih posnetkov, ki ne sodijo v kategorijo izvirne pesniške zbirke v slovenščini, ta podatek še vedno pomeni, da skoraj vsak dan leta izide nova pesniška knjiga. Vsak si lahko sam predstavlja, kakšno je v »narodu pesnikov« razmerje med ustvarjanjem in sprejemanjem. Vprašanje, ki se zastavlja je, kdo bere in kdo lahko prebere vse.

Nič manj lahek ni bil izbor petih nomiranih, do katerega smo prišli 10. julija, potem ko je vsak član žirije prvič prebral ali znova pregledal več kot 30 zbirk, ki so jih napisala najrelevantnejša peresa sedanjega časa. Splošna ugotovitev o dosežkih zadnjega leta je, da je bilo objavljeno sorazmerno veliko dobrih zbirk, vendar med njimi ni bilo nobene take, da bi se zanjo kar takoj in vsi hkrati navdušili. Poleg nominiranih Primoža Čučnika, Petra Semoliča, Iva Svetine, Aleša Štegra in Maje Vidmar smo posamično predlagali tudi zbirke Aleša Debeljaka, Iztoka Geistra, Barbare Korun, Vinka Möderndorferja, Josipa Ostija, Taje Kramberger, toda za nobeno ni bilo mogoče brez zadržka soglašati, da zares presega kontinuiteto znanega ali že nagrajenega pesnjenja, da v celoti in enakomerno uresničuje estetsko in oblikovno intenzivnost, da dosega ravnotežje med intelektualno vznemirljivostjo, domišljijsko izvirnostjo, visokim etosom in jezikovno briljanco.

Sodobno stanje slovenske poezije je pluralizem smeri, tokov, generacij in individualnih poetik, zato je vsako izbiranje in utemeljevanje izbora zelo delikatno početje. Nihče se ne more delati nedolžnega in absolutno nepristranskega, biti elektronska tehtnica za natančno odmerjanje estetskih vrednosti. Priznati si mora, da je kot udeleženec literarnega življenja nehote podvržen sirenskim glasovom institucij (prestiž založb in revij, učinek literarnih nagrad, avtorjeva javna podoba) in šele od tu dalje stremeti v odgovorno nedovisnost. Poleg tega so merila vrednotenja vselej individualna, težko izrazljiva in dinamična, modificirana z vsakim prenikljivim branjem. Odlikovana naj bi bila poezija, ki vodi do izjemnega bralskega doživetja, nahrani intelekt, dušo in srce, sproži srh ob nečem »nezaslišanem«, deluje kot kreativna jezikovna izkušnja in na koncu kot neizbrisen spomin. Kakovostna orientacija je lahko avtorski pečat, osebna nezamenljivost, izvirnost, ki se vpisuje v kolektivno zavest, poetični presežek, ki ga ne zmore nobeno drugo sporočanje.

Veliko mero tega je najti v petih nominiranih zbirkah. Dovolite mi, da na kratko označim nekaj značilnosti teh zbirk. Primož Čučnik v zbirki Nova okna s prostodušnim humorjem in v živi govorici predstavlja fragmentirano podobo urbanega življenja, v katerem kljub begotnosti ostaja nekaj enkratnega in neponovljivega, vrednega mladostno svežega pogleda skozi vselej »nova okna«. Peter Semolič v zbirki Barjanski ognji s čustveno prefinjenostjo odraslega in pesnika poustvarja spomin na doživetja naivnega in nedolžnega dečka in mladeniča. Pri tem razpleta intimna, mitizirana razmerja do domače pokrajine, hiše in najbližjih ljudi. Aleš Šteger se v zbirki Knjiga reči na skoraj študiozen način loteva obravnave razmerja med človekom in stvarmi, s katerimi je napolnjeno, osmišljeno, olajšano ali simbolno zaznamovano naše življenje. V Štegrovih pesmih so reči ugledane v presenetljivi, zelo osebno obarvani perspektivi, saj pesnik iz njihovega pomena in konteksta rabe ironično briše stereotipne vrednostne usedline. Maja Vidmar v zbirki Prisotnost goji zgoščeno, emocionalno nabito, enigmatično izrekanje intimnih in javnih medčloveških odnosov. Ne glede na to, ali jo vodijo v bolečino ali stoično sprejemanje, vzpostavlja brezkompromisno držo in pogumno zahteva priznanje položaja drugega in s tem tudi ženskega spola.

Na koncu bom poskusila povedati, zakaj smo za letošnjo Veronikino nagrado izbrali zbirko Lesbos Iva Svetine.

Pesnik Erosa, Lepote in Modrosti se je že kmalu po provokativnih in parodičnih ludističnih začetkih usmeril v iskanje jezika, ki bi vseboval veliko besedno bogastvo, zanosno držo občudovanja in začudenja ter popolno predanost lepoti. Lepota je dobivala različne razsežnosti: izvirala je iz obilja dekorativnih podob daljnih eksotičnih dežel, iz zakladnice svetovnega slikarstva in poezije, iz neznanih mitologij in religioznih praks. Vselej pa se je imanentno povezovala s čutnostjo oz. lepoto človeškega telesnega obstajanja in erotičnega odzivanja. Vrh je ta estetska težnja dosegla v 70. letih z zbirkami Joni, Botticelli in Dissertationes. Pozneje se je osredotočil na raziskovanje modrosti, na ubeseditev spoznanj o nepretrganosti življenja, minljivosti, smrti, Bogu, večnem kroženju snovi, enosti duše sveta, svetosti, mejah védenja. Vse te teme so nosili raznovrstni motivi, posebna simbolika in neujemljiva paradoksna misel. V pesmih v prozi iz zbirk Peti rokopisi, Almagest, Zakoni vode in lesa ali Svitanice idr. se je naselil duh, ki spominja na vzhodnega človeka - bolj odprt in naravnan v celost, kakor je dualistično razklani, analitično racionalni duh zahodnoevropskega človeka.

Zbirka Lesbos predstavlja pesnikovo vračanje k srečnim začetkom, saj v njej spet vlada praznična radost bivanja v občutljivem telesu. Predmet občudovanja in čaščenja je ženska, enkratna in večno ženstvena, zapeljiva in erotično privlačna. To je hkrati ljubica, žena, mati in sestra, deklica in zrela ženska, muza in anima, realno in sanjsko bitje. Ženska in pesnik, ki jo ustvarja in uživa hkrati, sta postavljena v razkošno in milo mediteransko okolje, na otok Lesbos, kjer se je s pesnico Sapfo začela evropska poezija. Tako je v sodobno zgodbo vgrajena tudi poezija in tragična usoda prve pesnice, v erotično razmerje med spoloma pa tudi istospolna privlačnost. Drugi ženski lik je Jokasta, mati in žena nesrečnega Ojdipa, ki je še bolj kakor Sapfo evropski kulturni arhetip, saj je po njem imenovan tudi nezavedni kompleks v procesu individuacije.

Lesbos je kompleksna, večravninska zbirka, ki bralca nagovarja z različnimi vrednostmi. Lahko ga očara besedilna površina - lepota barv, oblik, dišav, rastlinja, pijač, sadežev, okraskov. Lahko pa v njej odkriva preseganje delitev in razlik, povezovanje angelske in živalske narave človeka, sedanjosti in spomina na preteklost, sodobnosti in antike, minljivega realnega in trajnega umetniškega obstoja. V intimno nagovarjalni dikciji in gibljivi, vase uvijajoči se kompoziciji pesmi se uravnotežata polnost in samoomejevalna disciplina, tako da predstavlja zlitje različnih pesnikovih izkušenj.

Če poezija res fiksira svoje vsakokratno kontekstualno ozadje, potem je nocoj nagrajena podoba presežene avtodestruktivnosti, zatrtosti in strahu, tudi globinskega strahu pred incestom, ter odbojnosti do drugačnih spolnih praks. Avtor stavi na čistost in svetost telesa. Le telesnemu človeku in samo za trenutke je dano popolno doživljanje drugega in prek tega dotik ljubezni do vsega. Ker govori konkretno, natančno in izbrano Lesbos ne predpostavlja učenega bralca in ne potrebuje razlage. Pač pa predpostavlja odprtega in pozornega, ki je pripravljen tok vsiljivih digitaliziranih slik zamenjati za podobe, ki jih po pesnikovih navodilih izdeluje v lastni domišljiji. Poezija zbirke Lesbos nam v veliki meri omogoča tako estetsko izkušnjo, po kateri smo tudi kot bralci zmožni občutljiveje razlikovati ter natančneje izražati svojo realnost.

Iskreno čestitamo!

Irena Novak Popov
Avgust 2005