veronika_2007Prejemnika: Taja Kramberger za zbirko Vsakdanji pogovori in Tone Pavček za zbirko Ujedanke

Nominiranci:
Miklavž Komelj: Hipodrom
Taja Kramberger: Vsakdanji pogovori
Tone Pavček: Ujedanke
Peter Semolič: Prostor zate
Marjan Strojan: Pokrajine s senco


Člani žirije:

Samo Rugelj - predsednik
Iztok Osojnik
Peter Kuhar

veronika07

 

 

 

 

Utemeljitvi:

Tone Pavček: Ujedanke

Temeljna misel, zakaj ob vsej težavnosti izbire v tako obsežni produkciji prisoditi Veronikino nagrado prav Tonetu Pavčku za zbirko Ujedanke, je naslednja: v Ujedankah je Pavček izrazito nov, a ves in cel, kakor ga poznamo iz prejšnjih zbirk. Ves je s svojo pesniško erudicijo, mojstrstvom verza in gladkostjo pesniške pisave, cel z vsem svojim silnim vitalizmom, z vero v pesniško besedo in njeno nenadkriljivo lepoto, ves s svojo emotivnostjo, a hkrati z ujedljivo satiro ter z dozorelim spoznanjem o paradoksalnosti sveta in življenja samega, torej človeškega bivanja in (do)umevanja.

Pavčkove Ujedanke se zdijo in so kakor nekakšna enciklopedija ljudi, značajev, poklicev, lastnosti, umnosti (in ne-umnosti), zvezdnih višav in globokih prepadov današnjega sveta, njegovega duha, žitja in bitja. Vse to je Pavček že kdaj izpovedoval in izpovedal, kdaj ali za koga celo na bolj »pesniški« način, kot ga odkrivamo v Ujedankah. Nekatere prejšnje zbirke so za Pavčkovo poezijo morda pomembnejše (denimo Dediščina), enotnejše v diskurzu, toda kljub temu so Ujedanke eden od ključnih vrhov Pavčkovega pesništva, zagotovo pa tudi sedanje, aktualne slovenske poezije.

Neologizem v naslovu Ujedanke že sam po sebi zahteva omejitve v zvrsti in izpovedi. Toda Ujedanke pač nosijo s seboj neko celovitost, zgrnjenost vsega dosedanjega, kar je Tone Pavček napisal. Ujedanke so poleg tega vendarle določene v namenu in cilju. Pesniku seveda ne pripisujemo namena v semantično banalnem pomenu te besede, pač pa v etičnem ter tudi v poetičnem in estetskem smislu. Razgrinja in razgalja namreč vso raznoterost sveta, ki ga kaže skozi galerijo človeških likov, skozi podobe in podobnosti.

Kogar in kar časti ter ima visoko na svoji vrednostni lestvici, tistega in tisto poudari v pesmi. Kogar in kar črti, pa tudi krepko, a vendarle pazljivo ošvrkne, bolj ali manj naravnost, bolj ali manj milostno. Vsekakor s tem svojim ravnanjem poleg etične občutljivosti pokaže in izkaže tudi to, kako izjemen je njegov smisel za humor, ironijo, satiro, kdaj tudi za sarkazem. Tokrat je Pavček vse to upesnil v svojski vsebinski podobi in novi formalni preobleki ter nam dovolil, da v Ujedankah najdemo, kot rečeno, pomemben košček tistega, kar smo pri njem že poznali, hkrati pa nam v poeziji razpira in sporoča veliko novega.

Taja Kramberger: Vsakdanji pogovori

Vsakdanji pogovori so heterogena, med seboj iz več sklopov sestavljena zbirka, ki ni zavezana enotnemu loku, saj se ti med seboj križajo, prepletajo in tvorijo povezave, ki pokažejo na pozorno obdelavo in notranje, podrobno cizeliranje posamičnih elementov, slik, stavkov. Prav zaradi tega tako »poglavja« kot tudi posamezne pesmi razkrivajo jasno, premišljeno, poznavalsko, drzno in močno ustvarjalno svežino. Taja Kramberger uspešno eksperimentira in odkriva nove vsebine, nove predmete ter nove pesniške postopke ali načine konfiguracije tako na ravni jezika, kot na ravni zavedanja. Ne le v krogu osebnega ustvarjanja, ampak poezije na sploh. Gre za novosti, ki tej poeziji udarijo pečat svetovne aktualnosti. Tako v postopkih, kot v drznosti izbire aktualnih tem in v pogumu za to, da pove stvari na inteligenten in pretresljiv način, ki ne sledi dominantnim pesniškim trendom, ampak se napaja zunaj, v vsakdanjosti in se ne boji neposredno odzivati na ljudi, dogodke in stvari iz okolice, črpa iz na videz majhnih, vsakdanjih, nepomembnih opravil in izkušenj, ki pa se v njenih pesmih spremenijo v večplastne kompozicije, v katerih se površna vsakdanjost odpre v pretresljivih, čustveno brezsenčnih, in neposredno izrečenih uvidih z izbrušeno kompozicijo. Sploh so prav njena natančna, intelektualno in ustvarjalno do kristala izbrušena sposobnost izreči stvari in dialoškost ter občutek za razčlenjevanje in zadevanje v srce vrste zapacanih točk na zemljevidu slovenskega (pesniškega) prerivanja tisto, kar pesmi jasno označi. Izmenjavanje metaforično tople in obvladane ter intelektualno izbrušene in izobražene govorice v njeni poeziji pomeni značilno odliko. Prav to, da je kritiko zatohlosti »slovenske scene« uspela razčleniti v inspiracijo za vrhunsko poezijo in njeno živo, a tudi širšo aktualnost, v zrnato, stvarno realnost, je univerzalen prispevek. Toda njen kritičen pesniško-analitičen um ne vztraja samo pri pretresljivi anatomiji lokalne provincialne stvarnosti, ampak se udejanja po svetu, v pesniški prezenci ožarjena potovanja pomenijo živo aktualizacijo svetovnosti, živo, premikajočo in vpletajočo se prisotnost in povezanost z ljudmi v svetu. Vsakdanji pogovori niso samo univerzalni, ampak tudi planetarni.