Neža Maurer Zlatnik poezije 2010 prejme Neža Maurer, pesnica, za katero literarna kritika pravi, da je poslednja vitalistka pesniške literature.

Utemeljitev
Zlatnik poezije 2010 prejme Neža Maurer, pesnica, za katero literarna kritika pravi, da je poslednja vitalistka pesniške literature. V pesniški zbirki Raj (leto 2007), ko avtobiografsko izpoveduje doživljanje sočloveka in sveta, predvsem govori o človeku, ki je v svoji ranljivosti ogrožen in sam. Vendar je Neža Maurer izrazita pesnica izpovedne ljubezenske lirike in v njej se kaže kot odprta, topla osebnost. Njena pesem kljub osamljenosti stremi k optimizmu, vitalnosti in pogumu. Avtorica se sicer vprašuje: Ljubezen ljubi življenje, kaj ljubim jaz?, toda vselej najde preprost, jasen, neposreden odgovor z liričnim jezikom, ki se človeka dotakne.

V zbirki Piramide upanja, ki jo je leta 2010 ob 80-letnici Neže Maurer izdala Založba Pivec, je Manca Košir med drugim zapisala: Neža Maurer je velika. Zaradi svoje modrosti. Zaradi polnosti bivanja, ki se pretaka po njenih žilah. Zaradi ljubezni, ki ji je presijala kosti in naježila kožo.

Neža Maurer je napisala več pesniških zbirk za odrasle in otroke, preko 80 otroških radijskih iger in povesti, prevedena je v več jezikov, tudi v japonščino.

Nekatere zbirke za odrasle: Skorje dlani in skorje kruha (1969), Ogenj do zadnjega diha (1973), Čas, ko je vse prav (1978), Tej poti se reče želja (1984), Drevo spoznanja (1987), Kadar ljubimo (izbor 1990), Litanije za mir – protivojne pesmi (1991), Na tvojo kožo pišem svoje verze (2008) in druge.

Neža Maurer je pesnica, ki živi svojo osebno legendo.