Obdobje e-glasovanja za Malo Veroniko 2018: 30. 3. 2018 od 9. ure — 26. 4. 2018 do 15. ure

Na robu sveta smo,
a še vedno se smejemo.
Kakor, da bi bili slepi in gluhi
in očitno tudi smo,
saj samo jaz vidim in čutim,
da je blizu strah.
Kakor, da se je največja mora uresničila,
in sedaj velike skale padajo z neba. 


Ni več smisla,
saj niti ni več smeha,
le tih jok se še sliši
in sence jokajo …
Saj bi imel upanje - pa ga ni
in šel bi - res bi šel,
ampak nimam kam ...

 

Avtor: Luka Novak
Šola: Srednja šola Zagorje
Mentorica: mag. Maruša Kolar

Število glasov: 79

Z veseljem bi spregovorila, pa ne morem.
Oh, če bi lahko! Pa ne zmorem.
Vse besede zoper tebe bi na dan prišle,
vse laži in vse resnice svojo pot bi našle.


Z verigo priklenjena
niti besede naj ne spregovorim.
Rekli so, naj molčim,
da je tako zame bolje.
A če bi že takrat resnico poznala,
bi se vseeno to igro igrala?


Niti besede več, preveč že govorim.
Preveč mislim in vplivam na ljudi.
Tišina, so rekli.
Niti besede naj ne spregovorim!


V tem svetu ne slišijo, kar povem.
Kar mislim, ne vedo.
Kar počnem, ne vidijo.
Kar delam, nočejo.
Vse, kar sem in kar imam, je za njih ničvredno.
Kaj mi torej še ostane, ko pa ničesar nimam?

 

Avtorica: Karin Likar
Šola: Gimnazija Nova Gorica

Število glasov: 40

Sonce, ki izginja za obzorjem, vidim
    le skozi premene svojih las.
Obstajam nekje na prostranstvu, sem nekje tam.

S čim bom tokrat nahranila plamene?
Kaj jim bom dala v zameno?

Rada bi spet čutila veter.
          Rada bi spet videla neodkrite nočne metulje.
                    Rada bi spet lovila pisane balone.

Če bi ustvarila take škarje, ki bi gravitacijo
odrezale, kot da je tanka nitka, bi morda poletela
tudi moja zgodba. Morda ...

Izgubila sem se predvsem zato, ker je bilo preveč smerokazov.
In tako mi ne preostane nič drugega.
Nič drugega kot ta neskončen, čudovit in
mogočen ples brez pravega ritma.

Iz trenutka v trenutek vse bolj spominja na
primitivno lovljenje ravnotežja.

In ko vsi listi izgledajo, kot da jih požirajo
plameni, se prebudi upanje.

Upanje, da ponovno najdem ravnotežje in ujamem
ritem in zaslišim melodijo.
A upanje ne umre zadnje.
               Zadnji umre upajoči.


Avtorica: Lea Kalister
Šola: Šolski center Postojna
Mentorica: Vlasta Milavec

Število glasov: 13

Nominirana pesem s strani strokovne žirije

Morje prostrano, razigrano
pluje, šumi in valovi
na vse strani!
Iz daljave grmi velik val …
Pljusk!, se v obalo zaleti.

Sonce zahaja …
Ogledalo sence meče v morje,
ko spušča se za svetlo obzorje.

Počasi in mirno
sonce zapade.
Mrak se predrami,
noč se razlije.
Obala se s črno odejo pokrije.

Tiho morje
za obzorjem plava.


Avtor: Gašper Kastelic
Šola: Gimnazija Ilirska Bistrica, ŠC Postojna
Profesorica mentorica: Katja Koren Valenčič, prof.

Število glasov: 66

Nisem in ne bom poet.
Nikoli vojna ni srca težila,
nikoli lakota me ni pestila.
Tegob človeških ne poznam,
moj um še ni dovolj prostran.

Držim se naj veselja ali smeha,
držim svetlobe, upanja, ljubezni,
naj ne pokažem vseh »bolezni«,
naj črne misli skrijem in naj spijo,
naj mlado se srce ne ubada s packarijo.

A tega, dragi bralec, sam ne znam.
Za tebe sem le eden brez globine.
Poznaš je ne in jaz ne tvoje bolečine.
A vendar zase sam sem vse, a zate – nič.
Med množico obrazov moj glas je nem.

Obupati – tega nikdar ne smem.
Da le kot murna se me sliši v travi
med večnim vrvežem večera.
Le droben list sem v goščavi, enak med tisoči.
Molčati – tega mi srce ne dopusti.

Ne, nisem in ne bom poet.
A vendar kričim v veter.
Kričim za padle in pravične,
za neuslišane, za vsakogar, ki išče.
Moj glas bo glas prezrtih.


Avtorica: Nežka Piko
Šola: Škofijska gimnazija A. M. Slomška
Mentorica: Vlasta Praprotnik, prof.

Število glasov: 14

Spet me je zametlo
V moji glavi je nastal mrk
Na valentinovo stavkamo v mrki šoli
Kje sem doma
Strmina in gore
V zaporu dijaškega doma
Lopata in pa šnops
Zaradi snega ni omrežne povezave
Na torti prvi sneg
Varstvo polnoletnih otrok
Učenje
Šola šala
Mrk


Avtor: Žiga Tišler
Šola: Srednja gozdarska in lesarska šola Postojna
Mentorica: Zdenka Rudolf

Število glasov: 5

Zagata je težka, zagata je velika,
to zelo nerodna je oblika.
Lahko pride hitro ali počasi, nikoli se ne ve,
stvar dogodka takoj ti to pove.
Sram, nerodnost in rdečica,
takoj ti obarva lica,
puste besede in zmeda,
tako stanje izgleda.
Lahko ti sledi na vsa mesta,
kot dolga, dolga neskončna cesta.
Pa spet to ni slaba stvar,
v sebi ima nek svoj čar,
pomaga se ti nekaj naučiti
ter boljše stvari v prihodnosti narediti.
Zagata te lahko takoj za vrati čaka,
enkrat je in enkrat ni to huda napaka,
Saj jo imamo vsi,
kaj nas to sploh skrbi?


Avtor: Miloš Aleksić
Šola: Srednja šola za farmacijo, kozmetiko in zdravstvo Ljubljana

Število glasov: 11

iksi.

iksi enačbe, kajpak. v obliki ipsilonov in tvojih kodrov, v obliki kaosa in mojega življenja. razmišljam o pomenu obstoja in tvojih očeh - vidim slike tebe in nato se zdrznem, ker razmišljam o tem, da bi tvoji ekspresivno zadeti pogledi bili namenjeni meni.

iksi.

postala bi center vesolja. pretvorila bi se v neskončnost in črna luknja bi me posrkala vase in le raztegnila moje spomine (o tebi, vse je o tebi tebi tebi) o tebi. mogoče umiram. raztegnjeni spomini so v odvisnosti z raztegnjenim časom kakor sem jaz v odvisnosti s tabo. ne jokam.

iksi.

na sebi imam dvestoletne kavbojke in enak odtenek jakne ko te zagledam, eterealnega in obenem povprečnega. sesedem se. vzamem telefon in poiščem sliko sebe. iks čez sliko mene in iks v žrelu.

ne jokam.


Avtorica: Tina Jančič
Šola: Gimnazija Bežigrad

Število glasov: 53

Nominirana pesem s strani strokovne žirije

 

Rojena v temnem objemu vode
sem oči odprla nasproti svobode.
Zemlja, moja mati, me ni izpustila,
skozi dni in leta je moje upe utopila.

In sem hodila, od zidaka do zidaka,
velikokrat sem čula kako dete, ki plaka.
Tisti veliki, sloki in zlobni ljudje
so nam vedno znova dajali gorje.

To je bilo njih skrito maščevanje,
grdo in podlo naših sanj klanje.
Maščevali so se za svoje trpljenje,
ker izgubili so upe za novo prebujenje.

Ne njim ne nam ni bila usojena svoboda,
za vedno bili smo zaprti na kraju našega poroda.
Videli smo srečo drugih skozi utopije,
ostajala pa je z nami realnost agonije.


Avtorica: Isabela Rizvić
Šola: Gimnazija Ledina

Število glasov: 69

 

Danes je zima, včeraj pomlad.
Jutri je sonce, danes pa mraz.
Jakna, pulover šal ali plašč

Vseeno, topi se tako sneg,
kot moj obraz.
Hkrati sonce sije
in se dež ulije.
Ne vem, če je čas za čaj
ali v hribe.

Vsem nam je znano, da ni več vremena,
takšnega kot bilo je zadnja desetletja.
Vsi vemo in gremo naprej,
zemlja umira, zdaj in je prej.

Mi nismo krivi.
Nam je hudo.
Ni nalašč, da temu nismo kos.

Težko je pod oblaki,
ko blagor odide z žarki.
Ne za denar ali slavo, za srečo,
hitro skoči se v reko,
voda potuje preko vsake ovire,
ta misel naj te prime, nad motnim odsevom.
Nič ne boli  kot senca drugih luči.

Mi nismo krivi.
Nam je hudo.
Ni nam nalašč lepše drugod.

Vse je grdo,
ampak volit ne grem,
tako nima smisla,
ko misliti ne vem,
Isto ostane,
težave so še
vedno enake.
Spremembe ne bo,
mogoče pa bodo …
Upanje je.
Ideje so padle,
dejanja pa ne.

Mi nismo krivi.
Nam je hudo.
Ni nam nalašč lepše drugod.

Malo je mesto,
vsi zame vedo,
nihče se ne skrije.

Kaj je anonimnost?
Mlajši ne vedo,
jaz pa še vem.
Ko kamere bile so brez nalepk.
Lokacija se vklopi.
Jaz sploh ne vem.
Kdo lahko hodi po mojih poteh?

Mi nismo krivi.
Nam je hudo.
Sploh se ne ve, če je up še drugod.

Saj ni problema, vse bo ok.
Imamo še vodo
in sladkor in sol.
Lačni še nismo.
Jeze ne bo.
Vse bo še mirno,
dokler ne bo pok.

Mi smo majhni.
Ne vejo za nas.
Vsi smo še varni,
je žica, je mraz.
Kdo je temnejši -
ljudje ali mrak,
ki biva nam v srcu.
Nihče ni samo slab.

Mi nismo krivi.
Nam je hudo.
Sploh se ne ve, če je up še drugod.

Le v spancu sanjam,
ko je jutro več ne.
Več ne letim.
Zamislimo se, kot drugi se ne.
Takim je lažje,
Hvala bogu.
Meni je tudi lažje v snu.

Jutri bo boljše,
to se ve brez kart in krogle.
Zadosti knjig in takoj je večje obzorje.

Leto je mimo,
lučke gorijo,
za novo leto se lahko samo veselimo.
Za en dan svet pomena nima.
Končno, težko je, ko te briga.


Avtorica: Karolina Borovšak
Šola: Srednja šola za gostinstvo in turizem Radenci
Mentorica: Mateja Rožanc Zemljič, prof. slovenščine

Število glasov: 31

Živel je v miru, a usoda je kruta.
Punca sedi na vrh skale sesuta,
joka in joka in solze si briše,
v oblaku si njega, ubitega, riše.

Življenje je voda in zdaj je vodnjak,
v njem ni kovancev,  le polno napak
in roke vanj mečejo upe zgubljene
in želje, že davno v kri potopljene.

Dekle je vanj vrglo ljubezen do njega
brez misli, da ostala bo čisto brez vsega,
brez slutnje, da voda bo srečo požrla,
ni vedela - lastno srce bo potrla.

Tam v megli je stala, zaupala temi,
pajčevje v vodnjaku bile so objemi
za njega, ki padel je skozi črnino ...
V sekundi izgublja ljubezen edino.

Nesrečno dekle, le kaj si storilo?
...
...
Ob polnoči svojega fanta je ubilo.


Avtorica: Laura Papler Slana
Šola: Ekonomska gimnazija in srednja šola Radovljica
Mentorica: Lidija Brezavšček

Število glasov: 95

Člen: številka
Tvoje roke imajo preveč prstov.
Večkrat nas ujameš med njih tako, da naša uboga spolzka in ribja telesa za vedno ostanejo v njih.

Člen: številka
Nihče ne mara vonja tvojih rok.

Podčlen: številka
Prvič zato, ker nam tvoji prsti že dolgo časa tlačijo te besede, ki imajo oduren okus, v usta.

Podčlen: številka
Drugič zato, ker je vse, kar nam dovoliš igrati, le klavir, ki ga mi, z desetimi prsti, igramo mnogo slabše.

Podčlen: številka
Tretjič zato, ker imaš predolge kremplje, ki jih zasadiš v vsakega, ki ima drugačen okus ali pa mu tvoj koncertni klavir ne ustreza.

Dopolnilo: preveč je kirurških operacij na rokah zadnje čase in mnogo preveč učiteljev klavirja; še dobro, da se v prostem času ukvarjamo z barvo laka na tvojih nohtih, ker drugače bi znoreli.

 

Avtorica: Lara Šifrer
Šola: Gimnazija Vič
Mentorica: prof. Marjetka Krapež

Število glasov: 59

Nominirana pesem s strani strokovne žirije

Trupla na tleh
- bledih oči.
Ob naivnih poteh
- nostalgija lebdi.
‘’Na grobarjev ceh!’’
- nazdravlja sam.
Zaznavanje, greh…
- polzi na plan.

Vse izrečeno
hitel je zanikat,
saj je le hôtel
truge premikat.
Še zdaj ne dojame,
da ni je več tu;
meče, razbija -
fant je na dnu.

Preden omaga,
še zadnjo premakne,
žalost premaga,
se nežno dotakne.
ODTRGA POKROV!
SE REŠI OKOV!
Poboža nje lice,
ne odhaja domov.

Zdaj cilj je dosežen,
fant že kleči.
Ni več omrežén,
k njej se mudi!
Le kroglo še sproži,
ne bo več zapit -
krog nje zdaj kroži,
ta mladi satelit.

 

Avtorica: Pavla Zabret
Šola: Gimnazija in srednja šola Rudolfa Maistra Kamnik

Število glasov: 7

Platon se je po neki prekrokani noči s Sokratom
prebudil,
si nališpal bradico
in pometal v kamin
nekaj svojih pesmi, okrvavljeno žimnico,
črička, ki ga hranim iz taborniških dni,
je zalučal v vazo,
prazno amforo kislega vina,
cvet atenskih zavrženih sofistov.
V kaminu je zacvrčalo.
Potem se je naslednjega dne znova dobil s kolegi
in imeli so nalogo rešiti Sokrata,
ki je kvaril mladino.
Pojdite do roba sveta, otroci,
jim je še nazadnje rekel,
popil strup, zjebal haški tribunal in poslali so ga v Had
(kasneje je bil premeščen v pekel).
Ko je Platon prišel domov, je zažgal na
stotine Perzijcev, Herodota,
počitnice v Egiptu, spomin na mamo
in preostanek pesmi.
Potem je napisal Državo.
Zidovi so bili hladni,
Chopin jih prebada z neopisljivimi poltoni
in slišim vodo, ki šumi v peči,
zjebano sodavico
dvoličnosti,
na tleh polit
gin tonic.
Na listu piše: božji navdih spreminjam v obrt
in luža ob amfori, kjer čemeči čriček
nemo čaka na priložnost.


Avtor: Tilen Letner
Šola: Gimnazije Celje - Center
Mentor: Kristian Koželj

Število glasov: 287

Nominirana pesem s strani strokovne žirije

 

Ker je laganje umetnost,
laganje samemu sebi pa njegova najvišja stopnja.

Ker je lažje biti sprijaznjeno zadnji
kot brcajoče drugi,
lažje ne želeti dovolj,
kot ne biti dovolj.

Ker mi kot melanholiku
nikoli dovolj ljudi ne pove,
da je vseeno,
vseeno …
Pa si to povem sama.

Ker resnica vedno zveni bolje
v obliki cinizma.

Pač ne zaupaj bodočim avtomehanikom
z denarjem
in bodočim kemikom
z drogo,

pa morda skozi življenje ne boš šel
kot vozovnica v teroristični napad.


Avtorica: Nika Gradišek
Šola: I. gimnazija v Celju
Mentorica: Klara Pavšer Stropnik

Število glasov: 237

Nominirana pesem s strani strokovne žirije

Večer je.
Ležiš poleg mojega golega telesa
in iz ust se ti izlivajo
vonjave strupenega vina.

Srečen si.
Plesal si s črnimi pticami,
ki so šepetale ljubeče besede,
sladke besede v tvoje naivno uho.
Ležiš poleg mene,
me poljubljaš
in jaz ti oprostim.
Zaspiš.
Ampak jaz ne morem spati.
Poslušam tvoje srce,
kako poje, kot da je večno.

Sanjaš.
Pod vekami se ti premikajo oči
in tvoje sanje zapolnijo sobo
z nežnimi frekvencami.

Zebe me.
Odeja je prekratka
za oba.

Jutro.
Tvoj obraz v temni svetlobi.
Tvoje rjavo-zelene oči me pobožajo,
mi napolnijo srce s toploto.
Zbudiš se.
Tiho in hitro odideš.
Jaz te čakam,
čakam v neskončnost.
Ti pa letiš s črnimi pticami.

Pekoče solze se mi nabirajo v očeh,
dokler se ne ustaviš ob meni,
me poljubiš
in ti spet oprostim.


Avtorica: Tjuša Sims
Šola: Gimnazija Lava
Mentorica: dr. Breda Marušič

Število glasov: 309

Umazan prtiček so položili name,
vanj so me v zibki ovili.
V njem sem rasla, zrasla
in prtiček je postal pretesen.

Pa so me ovili v prt,
poln praznih besed in nevidnih obljub.
V njem sem se skoraj zadušila.
Tudi prt je postal pretesen.

Zdaj me hočejo oviti v odejo,
da skoznjo ne bi ušel nikakršen glas.
Mečem jo s hrbta, a se mi upira.
»Poglej jo, neumnico, ki si vrata zapira!«

Oni sploh ne vedo, oni sploh ne razumejo!

Jaz ne potrebujem prtička in ne prta,
tudi odeja mi je odveč.
Saj že odkar so me v zibko položili,
pokrita sem z angelskimi krili.


Avtorica: Tinkara Koračin
Šola: Zavod sv. Frančiška Saleškega, Gimnazija Želimlje
Mentorica: Jana Poljšak

Število glasov: 54

Bitje, nič več nič manj,
žival, nič več nič manj,
človek nič več,
veliko manj kot žival.

Zakaj misli, da je nekaj več,
če ravno ta razmišlja najbolj primitivno od vseh živečih,                                                                                         
tu in tam raztresenih po svetu.

Zakaj tako sovražno postopa, govori, naredi svet grd, otopel,
zazrt v eno samo točko ves čas,
ves čas vidi le eno stvar,
denar.

Najbolj grozno je,
da človek ne ve,
da ga ne bo svet ubil,
temveč da bo on sam sebe pokopal.


Avtorica: Manca Rozman
Šola: Srednja šola za oblikovanje in fotografijo Ljubljana
Mentorica: Betka Pohlin

Število glasov: 62

Imam mnogo želja.
Prav vsaka od njih vključuje tebe.

Želim si, da bi me nekdo posvaril pred teboj
in mi povedal, kaj bo sledilo.

Želim si, da ne bi reagirala tako prenagljeno kot sem
in bi bila tako še prijatelja.

Želim si, da me ne bi preziral
in se pretvarjal, da ne obstajam.

Želim si, da bi moja čustva izginila
in bi namesto mene trpel ti.

A najbolj si želim, da te ne bi ljubila.


Avtorica: Maja Buzuk
Šola: Gimnazija in srednja šola Kočevje
Mentorica: Nina Papež

Število glasov: 24

Majhne snežinke vrtijo se v nežni tišini.
MILINA.
Iščem se v sebi, ne najdem se v svoji praznini,
odsevam v tvojih očeh.
NE SMEM!         

Poslušam napev zime, neminljivo odzvanja.
Skušam oditi od sebe, od hladnih misli bežim,
moja glava – SAMA – nate misli, sanja.
NEUSPEŠNO.             
Cvetlice iščem zaman, moja duša je pusta,
držim se za roko in hkrati se ne poznam.       

Nekje iz zadnjega kota, tisoč korakov od mene stran,
začutim plaho ljubezen.
Odrineš mrzloto od mene, obup prejšnjih dni mi postane neznan.

Pa srečno,
                             mila moja.                   

 

Avtorica: Tjaša Završki
Šola: Šolski center Rogaška Slatina

Število glasov: 81

Na milijone je besed,
a vseeno ostanejo stvari neizrečene.
Na milijone je ljudi,
a vseeno se počutimo samotne in nezaželene.
Na milijone trenutkov,
a občutimo samo tiste slabe.
Na milijone pravic,
a večina se jih konča kot zlorabe.

 

Avtorica: Tjaša Korošec
Šola: Srednja zdravstvena šola Celje
Mentorica: Maja Antonič, prof.

Število glasov: 347

Prvo jutro,
v katero se nisem zbudil,
ampak sem vso noč prebrodil v svojih mislih,
je bilo jasno
in sonce, ki je počasi, a trmasto vzhajalo,
se je zdelo skoraj kot zahod,
a kaj ko je dan postajal vse svetlejši.

Prejšnji večer sem vznemirjen legel v posteljo.
Zmeraj pred spanjem sem poslušal glasbo
in tisti večer je bila soba polna
Beethovnove Devete simfonije,
ki je s svojo slovesnostjo slavila moje občutke.
V srcu sem čutil otroka,
otroka, ki je bil šele spočet,
pa je že brcal,
in vsaka brca je prinašala val
nežne, skorajda omamne bolečine.
Po večih mesecih miru
sem v srcu spet čutil otroka ljubezni.
In opazoval sem njegov razvoj
in čakal, da se bo narodil
in s prvimi solzami poplavil moje srce,
ki bo potem ostalo poplavljeno,
a srečno še več mesecev.
Otrok je spočelo neko dekle.
Posebno dekle, zanimivo dekle.
Na dekletih opažam več vrst lepote.
So dekleta, ki so preprosto lepa,
dekleta, katerih lepota se lesketa v sijočih očeh,
katerih lepota je ujeta v barvo las,
katerih lepota je del njihovega obraza,
oblika ustnic ob smehu,
nežen in zapeljiv smeh...
Taka dekleta so rože.
In so dekleta,
katerih lepota je skrita,
in jo je potrebno najti,
tako da lepoto spoznaš.
Taka dekleta so kot rudnik,
poln zlata-lepote.
In taka lepota je dragocena
in ko jo najdeš,
ima globji pomen,
ker vanjo vlagaš trud,
in sad tega truda
je sveže spočeta ljubezen.
In tisto popoldne sem v nekem dekletu
končno, po dolgotrajnem iskanju,
našel to lepoto.
Brali smo Baudelairovo poezijo
in njegov Tujec, povedan z njenim glasom,
ki je zvenel,
kot da čudovito pesem v verzih razume,
kot da je ona avtor pesmi,
spremenil moje oči
in njen obraz, njena postava,
vse je kar naenkrat izgledalo lepše
in njen razum je sijal
kot sonce, ki je po pol leta prvič posijalo na severni pol.

Optimističen zaključek Devete simfonije
v meni ni odmeval.
Spomin na vse dneve,
ko sem z nezlomljivim dežnikom
tekal proti vetru, je ostal
in me vse bolj prepričeval,
da bom otroka moral vzgajati sam.
In poskušal sem sanjariti
in si naju predstavljati,
kako se zvečer sprehajava ob morju
in poslušava bučanje morje,
opazujeva ribiče,
ki odhajajo na nočni ribolov,
pa sem se vedno znova zbudil.
Zmeraj, ko sem se želel potapljati,
me je misel na otroka,
ki ga bom vzgajal sam,
in bo umrl od podhranjenosti,
ker mu bom dal hrano,
a ga ne bom naučil jesti,
zbudila.
Ko sem si skušal predstavljati,
da te bom osrečil,
sem ves potrt spoznal,
da nočeš biti srečna,
da raje kot bi z mano pisala veselo pesem,
sama pišeš elegijo.
In splavil sem otroka;
zdrobil seme,
preden bi čas pohodil cvet.


Avtor: Niko Farič
Šola: Gimnazija Franca Miklošiča Ljutomer
Mentorica: Irena Štuhec

Število glasov: 149

Bila sva čista,
bela.
Kot prva snežinka,
ki pade na mrzla tla,
si padel vame,
me obnemel.
Porušil.
Teža srca
se je upogibala pod mano.
Moja duša
je kričala.
Želela si je svobode.
Prišel je maj.
Prišlo je sonce.
Sneg se je stopil.
In z njim –
odšel si.


Avtorica: Maja Kapš
Šola: Šolski center Novo mesto – Srednja gradbena, lesarska in vzgojiteljska šola
Mentorica: Tanja Burgar, prof.

Število glasov: 34

Iščem smisel v prepereli vijolici,
iščem ga v omamljenih oblakih.
svet se ziblje
in steka v eno,
eno samo obličje temnega morja,
eno samo ljubezen.
Hodim po namišljenih stremljenjih,
ni mi mar za koščke stekla,
ki mi režejo stopala.
Krvaveti je izmiti bolečino
in zato ji pustim,
rdečini,
da lovi svobodo na mojih ustnicah.
Kje ste, besede razuma,
ki jih posipajo name,
kje ste zdaj, da vas uničim.
Vihar pozabe mi jemlje dih,
moje srce je razcapano.
Tri tisoč valov, tri tisoč valov
se zabija v moje skale,
v moje čeri za tvojo dušo.
Uničevati samo sebe in narisati mavrico.
Trpljenje, neznosno, od znotraj.
Jedka raztopina sem,
strup.
Moje telo poganja krila,
da me ponese med oblake
in me ubije.
Moje misli gorijo z ledenim ognjem,
jaz sama sem najhujša bolečina,
le ti me še ljubiš.
Megla
Tema
Temni se
Vrti se
Vse
In ti
In vsi
In mi, oh mi.


Avtorica: Klara Stantič
Šola: ŠC Srečka Kosovela Sežana

Število glasov: 3

Hočeš, da grem?
Te ljubiti ne smem?
To je tisto,
kar od tebe želim.

Veš, da imam,
ti resnico priznam,
srčno rano,
si povzročil jo ti.

Zdaj odhajam,
svobodo ti dajem.
Bom že kako,
se smejala lahko.

Ko srečam te,
spet obstane korak.
Pozdraviš me,
glas je lep kot takrat.

Ko sva bila
še zaljubljena vsa.
Nasmehnem se,
pozabila sem te.


Avtorica: Amadeja Pipan
Šola: Šolski center Ljubljana, Gimnazija Antona Aškerca

Število glasov: 19

s tabo bil sem obseden,
vsak dan te zadovoljil,
trenutek greha vreden,
ko sem te dobil.

pozabiti ne morem te,
spominov pa še manj,
čustveno vpijem "vrni se",
a vem, da zaman.

pustila si mi zaklad,
spominja me nate,
še vedno imam te rad,
vse bi naredil zate.

podporo si mi dala,
ko rabil sem pomoč,
v meni želja je ostala,
o srečanju še enkrat nekoč.

ljubila se močno,
nepotreben bil je plan,
a bolezen spremenila je vse to,
zdaj si le angel mojih sanj.


Avtorica: Neli Klun
Šola: Šolski center Ljubljana, Srednja Strojna in kemijska šola

Število glasov: 44

Se spomniš noči, ko sva se spoznala,
ko je luna igriva na nebu sijala?
S peresom v roki ob vodnjaku sem stal,
naveličan ljudi sem se s pesmico igral.

Nato prišla si ti, iščoč samoten kraj,
ker utrudil te je tale nagajivi maj.
Srce mi je v prsih vztrepetalo,
od veselja se je tiho nasmejalo.

Ti obstala si, jaz te gledal sem,
razmišljal pri sebi, kaj reči ti smem.
Iz naju naenkrat je iskra skočila,
na prvi pogled sva se zaljubila.

Opolnoči zvezde sva štela,
gledajoč utrinke, glave skupaj imela,
ustaviti čas sva si želela,
saj ljubezen drug drugega je grela.

Nisem bil več naveličan ljudi,
ti ne več nekdo, ki samote želi.
In ko naju čas bo s tega sveta pregnal,
duh ljubezni bo za vedno pri vodnjaku ostal.


Avtor: Jure Bratina
Šola: Šolski center Nova Gorica, Biotehniška šola

Število glasov: 50

Rdeča kapica
v soju mesečine skaklja,
se hihita in smeje.

S prstom kaže nate.
Nate in ti z nasmehom sporoča,
da pograbi svoje mavrične vreče,
saj prihaja toča.

To ni navadna toča,
to je opomnik,
opomnik življenja.
Kdo ti omogoča,
da skriješ vse to kamenje?


Avtor: Lenart Marovt
Šola: Šolski center Celje, Srednja šola za strojništvo, mehatroniko in medije
Mentorica: Brigita Renner

Število glasov: 304

Plesali smo v dežju.
Jaz, ti in
najina brezbrižnost.

V eno objeta,
sva pod zvezdami
stopala v skupen korak
in zaprtih oči
lovila utrinke.

Vrtela sva se proti nebu.
Dihala svet,
ljubila čas
in sama iskala
smisel v nesmislu.


Avtor: Tilen Klinc
Šola: Gimnazija Jurija Vege Idrija
Mentorica: Andrejka Jereb

Število glasov: 43

Na moji koži kot tattoo,
neizbežen, vedno tu.
Pod majico neviden,
na goli koži neizogiben.

Ti naredil si mi tattoo.
Z debelo iglo si me pikal,
znova in znova se me dotikal.
Končno našel mesto si,
blizu srca, kjer najbolj boli.

Še vedno nosim tvoj tattoo
kot dokaz, da bil si tu.
Prišel, odšel, ne vem, kje si.
Tvoje črnilo pustilo je sledi.


Avtorica: Tjaša Škedelj
Šola: Grm Novo mesto – center biotehnike in turizma, Kmetijska šola Grm in biotehniška gimnazija
Mentorica: Neva Vrčko, prof.

Število glasov: 26

O čem vendar naj govorim,
ko pa je bilo vse že povedano?

Ko je bil njegov nasmeh že tisočkrat najlepši
in njene oči tisočkrat najsvetlejše.
Ko je bilo že toliko strtih in toliko navdihnjenih,
ko je luna že tisočkrat vstala
in sonce tisočkrat zašlo;

o čem vendar naj jaz pišem,
ko je bilo že to,
da ni o ničemer več pisati,
napisano že tisočkrat
že pred tisoč leti?

Vidiš, tu pokažeš ti obraz iz sence
in mi pomežikneš.
Ker zate,
kot že za tisoče pred tabo in tisoče po tebi,
so napisane vse pesmi
znova.


Avtorica: Neja Jeraj Sedej
Šola: Gimnazija Kranj
Mentorica: Bernarda Lenaršič

Število glasov: 160

vidiš barve
rdečo, modro, rumeno
roza, oranžno, zeleno

pripoveduješ mi o barvnih stvareh
se sprašuješ zakaj
ne cenim modrine neba
zakaj
nikoli ne omenim barv sveta

poslušam o tvojih barvnih stvareh
pretvarjam se
ne sprašujem preveč
ne vem kako naj ti povem

vidim barve
črno, belo, sivo


Avtorica: Marija Soldat
Šola: Gimnazija Škofja Loka
Mentorica: Marija Kokalj Auguštiner, prof.

Število glasov: 62

in ploskve
in črte
in točke
in smrt

seveda so vmes še fraktali
in jaz
in ti
in črne ptice na tvoji glavi

v tvoje lase so vpete
in rime
in zvezde
v ponavljajočem vzorcu

jaz ne najdem poti
a me ne gane več
in se usedem
v kot sfere

ploskve
črte
točke
smrt (21. 2.)


Avtor: Jernej Grlj
Šola: Škofijska klasična gimnazija

Število glasov: 64

Voda joče
tihe solze, prav čez drn in strn trpijo,
hladne bolečine vroče
njih odmevi grom kričijo.
Čaka suša,
da nastopi, da pobriše mokre struge,
pa jo solz nevihta skuša
odvrniti od usluge ...
Se pripravlja
hudournik, da prevzame spet kraljestvo,
in najavlja, da spet čustva
bodo njegovo občestvo.
Udari strela,
noč zabliska, nebo upogne groma sila,
zvezda pade, iz pepela
je mesečina dan razbila.
Voda plava
v svoji moči kakor ptica v svojem letu,
modre žalosti zastava
začne vihrati v sonetu;
smer vetra moč
ji bo kazala, preskóčiti vsak zlomljen tir,
na pravi poti je, vedoč,
dosegla končno bo svoj mir.


Avtorica: Pia Krampl
Šola: Prva gimnazija Maribor

Število glasov: 45

Življenje I

Življenje gledam.
Plešem v vesolju.
Obrazi prijateljev, obrazi sovražnikov.
Krožijo okoli mojega telesa.
Zebe me.
Sonce ne prodre skozi tesne oblake,
toplina ne ogreje moje duše.
Starosti ne moreš ubežati.
Nihče.
Sama hodim po mračni poti.
Dim me obkroža. Dušim se.
Zdi se mi, da umiram. Smrt.

Življenje II

Ali v večnosti sploh kaj raste?
Ni časa.
Nič ne nastaja, nič se ne spremeni.
Nič ne raste.
Ponovno se rojevaš, v ista življenja kot vedno.
Vedno.
Kolikokrat sva o tem že govorila?
Kdo ve?
Ne moreš se jih spomniti, jih spremeniti.
V pasti si.
Nočna mora, iz katere se znova prebujaš.

Življenje III

Sanje, sanje, sanje.
Kdaj bo konec?
Danes? Jutri?
Ne vem.
Sanje, sanje, sanje.
Zakaj živim?
Za prihodnost? Ne.
Sanje.
Sanje so postale moja resničnost.
Sanje, sanje, sanje.
Neznanje.
Sanje – spanje – smrt.

Življenje X

Kdo sem jaz?
Nekdo, ki se boji živeti.
Zakaj?
Ne vem.
Ko bi vsaj vedela…
Večkrat se izgubim,
večkrat se najdem,
ampak danes ne morem več.
Danes spim,
danes ne živim.
Suicid, če hočeš spustiti.
Suicid, če se hočeš rešiti.

Življenje ?

Eno leto brez sprememb.
Brez sprememb eno leto.
Sonce zahaja, luna vzhaja.
Danes je luna moja luč,
moje sonce.
Zaradi nje lahko vidim obraz,
nežni obraz,
ki v trenutku postane krut.
Tvoj ne je bil konec,
tvoje prijateljstvo je bilo smrt.

Moje življenje.
Moj pekel.


Avtorica: Vesna Gačnik
Šola: Srednja ekonomska šola Ljubljana
Mentorica: Bojana Dragoš, prof. angl. in franc.

Število glasov: 81

vedno nekaj pričakujem od noči
in nikoli mi ne da tega
kar hočem
Mogoče si ne vzamem.
mogoče je noč krvava psica
ki je izgubila mladiče
tik pred odraslostjo
in se ne more opiti z zvezdami
z zvezdami
ki jih nosi
posute na prsih
kot materina znamenja
ki bi lahko pomenila vsa
materina neuresničena hrepenenja
iz katerih smo spočeti
krvavi psički mladosti
izgubljeni
v čakanju


Avtorica: Tjaša Breznik
Šola: Gimnazija Poljane

Število glasov: 6

Čez zavito cesto ušesa ohromi prebrisan zvok Claptonovih tonov 
in orošene oči utapljajo se v solzah
ter v magičnem trenutku sanj. 
Čutim. 
Kot da ima ta trenutek pomen. 
Kot da ima življenje takrat droben smisel. 
Ne drvim v neobstoj. 
Neobstoj drvi k meni. 
Vse vrednote premaga tista potlačena,
smeh srca pa igrivo razpleta svoje veje
med plešoča gola telesa. 
"Kdo sem?" 
V svetu sanj ni pomembno. 
V času pristne evforije resnične besede
gomazijo po zamrznjenih možganih.
Trmast nasmeh ostane na licih in se ne gane,
dokler se ne spusti  mrak. 
Drhtim v objemu in bližini resnične svobode. 
Vožnja po zamolklih cestah vabi me v neznano. 
Gravitacija ne deluje.


Avtorica: Zala Marolt
Šola: Srednja šola Domžale – Gimnazija Domžale

Število glasov: 130

Kmalu ne bom več
mislila nate vsak dan
in morda te bom celo
pozabila omeniti v molitvi.
Kmalu bom lahko preživela,
če te vidim v objemu z drugo.
Kmalu bo prišel čas, ko
bom pozabila tvoj rojstni dan
in kmalu bom pozabila,
zakaj sem te imela rada.
A do takrat je »kmalu«
še celo življenje stran.


Avtorica: Ana Zemljič
Šola: Gimnazija Ormož
Mentorica: mag. Aleksandra Štih

Število glasov: 42

Včeraj sem poljubila tvoje mehke ustnice,
ali pa je bilo šest mesecev nazaj,
čas samo beži naprej v burnem potoku življenja.
Morala bi vzeti kovčke (tistega rdečega!) in zbežati skupaj z njim
in se nikoli ne ozreti nazaj.
Pa nekako ne znam.
Ne zares.
Samo capljam z umazano culo na ramenih
po gnili potki zraven potoka,
poskušam ujeti hitrost,
pa sploh ne vem, kateri dan je.
Kako naj potem vem, kdo sem?
Vse sem.
Ali pa nič.


Avtorica: Anamaria Varga Okorn
Šola: Srednja vzgojiteljska šola in gimnazija Ljubljana

Število glasov: 26

S trpkim jesenskim melosom sem se prebijala
po gozdovih, porumenelih od padlega listja.

Polmrak in zavijanje zveri ... jaz pa samo stojim
tam nekje na sredi in čakam svojo razsodbo.

In pridrvi z leve prihodnost in z desne preteklost.
Čelno trčita in se razbijeta na tisočere koščke sedanjosti.

Jaz pa še vedno stojim tam nekje na sredi in čakam svojo razsodbo. Od nje pa nič.

Sklonim se in s tal poberem razbito sedanjost.
Krvavo se mi maščuje za mladostne krivice.
Maščuje v imenu njih, katerih zlomila so srca
puščice mojih neuslišanih namigovanj.

"Pa saj sem bila vendar še toliko premlada," ji rečem. Ona ne reče nič ...

in izvrši se talionsko načelo ...

Nepremično me nase prikuje trpeča sedanjost,
mi injicira neiztrohnjeno preteklost in
zapre za zapahe zaslužena prihodnost.

Jaz pa še vedno stojim tam nekje na sredi, le da sedaj z razsodbo v žilah in temo v duši.


Avtorica: Amadeja Kangler
Šola: Srednja šola Slovenska Bistrica
Mentorica: Maja Kodrič Crnjakovič

Število glasov: 30

srh ponedeljka
z levo nogo prebuja
megleno jutro


Avtor: Jakob Dolšak
Šola: Šolski center Slovenske Konjice-Zreče, Srednja poklicna in strokovna šola Zreče
Mentorica: Marjana Cenc Weiss

Število glasov: 18